Stara pripovedka, ki jo je zapisal Mirko Kunčič, pravi, da je bilo v Močilniku nad dovško vasjo globoko pod zemljo, nekoč Zlato jezero, v katerem je bilo toliko zlata, da ga z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. V njem je živel zmaj s sedmimi glavami, ki je dan in noč jedel dovške otroke. Nekega dne ga je začel boleti zob, zato je nepretrgano tulil od bolečine, se valjal po tleh in jokal. V stiski se je spomnil velikana Robavsa, znanega ranocelnika velikanov, zmajev in divjih mož, ki je v tistih časih živel v gošči pod Borovljami. Ko je zmaj prišel k Robavsu, je ta sedel na vrhu Žovlezna, bingljal z nogami navzdol in za zabavo pljuval na Mežaklo na drugi strani doline. Velikan je z orjaškimi kleščami, z enim samim potegom roke zmaju izruval črvivi zob, ki se je zakotalil v dolino pri Bledu in se tam postavil pokonci. Še danes stoji tam, na obronku Jelovice, a imenuje se Babji zob, čeprav bi se moral tako pripoveduje zgodba - imenovati Zmajev zob.