Stara pripovedka, ki jo je zapisal Lojze Zupanc, pravi, da je na Starem gradu nekoč živela graščakinja, ki je preklinjala kot vrag. Razglasila je po vsem škofjeloškem ozemlju, da se bo omožila samo s tistim mladeničem, ki bo znal preklinjati še huje kot ona. Njen izbranec je postal najmlajši drvarjev sin. Poročila sta se, in ko sta mladoporočenca s svati odšla na sprehod, jih je na poseki pod Starim gradom žgalo vroče sonce, ki je ožgalo grofičin beli obraz. V jezi je grofična zaklela: »Preklet naj bo drvar, ki je tod posekal drevje, da me sedaj sonce žge kot ciganko!« Drvarjevega sina so njene besede užalile, saj je žena z njimi preklela njegovega očeta, zato je njeno kletev dopolnil: »Prekleto sonce, skrij se za oblake, da ne boš žgalo moje bledolične žene!« V tistem trenutku so vsi okamneli: on, njegova žena in vsi svatje. Zgodba pravi, da še danes stojijo na istem mestu kakor tistega usodnega dne.