Zdelo se je, da je konec dvopolnega sveta v času hladne vojne v letih 1989/90 prinesel novo svobodo, nov pluralizem, v katerem se da živeti. Ta svoboda pa je tudi pomenila, da se je zdaj namesto holistične podobe sveta med hladno vojno hitro pokazalo poljubno veliko podob sovražnika, ki pa niso bile tako nove. Popolnoma brez zadrege so segli po stari navlaki, ki so se je po letu 1945 zaradi nacionalsocialistične obremenjenosti posameznih konstruktov vzdržali vsaj v javnosti. Pisana mešanica nasprotnikov globalizacije, provincialnih politikov, integralističnih fundamentalistov krščanske ali muslimanske pripadnosti in populističnih simplifikatorjev spet uporablja podobe prostozidarske svetovne zarote in ima hvaležno občinstvo, ki namesto zamotane mnogovrstnosti in zapletenosti dogajanja zmeraj rajši sliši preprost odgovor, čeprav je napačen, rajši, kakor da bi se izpostavilo razčlenjevalni razpravi. Temu se pridružuje mazaško novinarstvo, ki si od brkljanja po starih podobah sovražnika obeta dobro kupčijo in jo pogosto tudi najde.