Retorika je bila tesno povezana s človekovo duhovno ustvarjalnostjo, z načinom življenja, z družbenimi razmerami, z družbenim in političnim dogajanjem, s spremembami znotraj njega ter z razvojem kulture; bolj ko se je razvijal in spreminjal sleherni od naštetih dejavnikov, bolj se je razvijala in spreminjala tudi sama. V starih kulturah je bila govorjena beseda najprimernejši način izražanja duhovne, torej miselne ustvarjalnosti starih civilizacij; dokler se ni razvila pisava, je bil govor tudi edini posrednik te ustvarjalnosti. Če lahko za katero obdobje v zgodovini rečemo, da ga je zaznamovala retorika, potem je to nedvomno antika. Z izrazom »retorika« so Grki zaznamovali besedno umetnost nastopanja v javnosti: na sodiščih, na političnih shodih, ob politično pomembnih dogodkih in ob praznovanjih. Kdor se je v Grčiji ukvarjal z retoriko, je bil rhétor »govornik«. Grki so to besedo vedno uporabljali v pomenu »govornik«, še zlasti »javni govornik«, včasih tudi (v prenesenem pomenu) »državnik, politik«. Rimljani so v svojem retoričnem izrazju ločevali med orator »govornik« in rhetor »učitelj govorništva«; besedo rhetor najdemo v pomenu »govornik« samo enkrat v celotni ohranjeni rimski književnosti. Naše poznavanje zgodovine retorike sega do začetka 5. stol.