Vendar prav više razvite in časovno veliko mlajše, zgodovinske aksumske stele vsebujejo tako zelo prečiščene geometrične vzorce, da ti morda prav zato omogočajo tako dobro razumevanje posebne arhitekturne govorice davnih graditeljev. Seveda se upravičeno postavlja vprašanje, kako stare so pravzaprav zgodovinske aksumske stele, saj so prav največje izmed njih pravi giganti, primerljivi s trilitoni Baalbeka in Stonehengea, z maso celo do 180 ton. So bile te prefinjeno izdelane stele oziroma obeliski sled neke starejše civilizacije, ki so jih v času razcveta Aksumskega cesarstva zgolj sekundarno uporabili in okrasili v skladu s svojimi predstavami? Odgovora na vprašanje seveda ni, ostaja pa dejstvo, da so stele na sakralni ploščadi v Aksumu obrnjene proti sončnemu vzhodu, kar tudi dokazuje prisotnost sabejskega sončnega/luninega boga Imukuha (Ilmuquh). Troje najpomembnejših stel iz Aksuma pa pomeni poglavje zase, saj predstavljajo resnične nebotične stolpe, ki so parali kobaltno modrino in presenečali z nenavadno, večini težko razumljivo obredno simboliko. Dandanes stoji pokonci, čeprav nekoliko nagnjena, le še ena gigantska, 16 m visoka stela, ki jo je, poleg ostalih dveh prav tako orjaških, raziskala in v znanstveni publikaciji leta 1913 izčrpno opisala nemška arheološka odprava. Stela stoji na mogočni umetni ploščadi, do njenega podstavka vodi široko stopnišče z 12 stopnicami iz svetlo rjavega peščenca. Na vrhu ploščadi je pravokotni, približno 1 m visoki stopničasti podstavek iz iste kamnine, na vrhu podstavka sta dve stopnici iz sivo zelenega granita in iz njune sredine se dviga monolitni, prav tako granitni stolp z velikim pravokotnim vhodom in 9 nadstropji s po 4 pravokotnimi okni na pročelju. Vendar so vrata fiktivna, slepa, isto je tudi z okni, kljub dejstvu, da so jasno nakazani detajli okenskih mrež in kril. Na vrhu je okras v obliki prefinjeno izklesanega polkroga nanj je bila nekdaj z zakovicami pritrjena bronasta plošča, ki je verjetno nosila simbol neba, polmesec in disk, prav takšen, kot je sicer značilen za Ilmukuha, luninega boga v kraljestvu Saba onstran rdečemorske ožine. Pri nakazanih konstrukcijskih posebnostih stolpa naj opozorim na vodoravne profilacije, ki ločujejo posamezna nadstropja: sestavljene so natanko iz po 7 krožnih členov »brun«, rahlo pomaknjenih iz pročelja navzven, te pa povezuje prav tako rahlo navzven pomaknjena črta vodoravnica. Zanimivo je, da je v pritličju stolpa na pročelju četvero takšnih vodoravnih profilacij, s po dvema krožnima členoma na vsaki strani vrat. Simbolika slepe arhitekturne gradnje nenavadno spominja na sarkofage stare egiptovske države, ki pri njih vidne tri stranice pravzaprav pomenijo pročelje kraljeve palače, pokrov sarkofaga pa ima obliko polvalja med dvema vodoravno ležečima kvadroma očitno gre za verno posnemanje lesene bivalne arhitekture vodilnega razreda države. Za nekaj podobnega gre verjetno tudi v aksumski civilizaciji, kamniti stolpi posnemajo leseno gradnjo, ki pa je bila bodisi v starejših časih, bodisi v času razcveta prestolnice Aksum, namenjena sončnemu/lunarnemu kultu. Koliko je v simboliki gradnje prisotna grobna navada postavljanja slepih vrat, kot jih poznamo, na primer v grobnicah Starega kraljestva v Sakkari in Gizi, je težko reči.