čala. Se mi je nasmehnil ali pa je bil preprosto vesel, da je bilo konec? Po šoli sem se polna pričakovanja s hitrimi koraki odpravila domov. Ko sem stekla navzgor po stopnicah v stanovanje, ki je bilo v prvem nadstropju nekoliko zanemarjene vile s konca devetnajstega stoletja, sem preskakovala po dve stopnici in si zadovoljno popevala melodijo. Ah, ko bi vsaj hodila počasneje, saj bi bil potem šok, ki me je čakal pri vratih, nekoliko manjši. Moja mama Felicita, na kratko Feliks, je imela že takoj, ko sem viharno pozvonila pri vratih, v svojih rjavih srnjih očeh prav nenavaden izraz. Sploh ni bila videti tako vedra kot po navadi. »Kaj pa je?« sem vprašala, a nisem bila zares zaskrbljena. Konec koncev je tudi ona lahko imela kdaj slab dopoldan v svoji ezoterični trgovini. »Se je katera od tvojih strank pritožila, ker si ji prodala napačno zeliščno mešanico? Ali pa ti je hotela kakšna stara čarovnica vrniti pentagram?« Neresno sem se hihitala, Feliks pa se ni menila za neumne šale, temveč je le zmajala z glavo. »Ah … ne …« »No, potem je pa vse v redu,« sem rekla, še vedno najboljše volje, in vrgla šolsko torbo na stol v predsobi. Ko je Feliks nekoliko zmedena še kar stala pred menoj, namesto da bi v kuhinji poskrbela za kosilo, me je vendarle začelo zanimati, kakšna nesreča se je zgrnila nad nas. »Nekaj se je moralo zgoditi,« sem rekla, »si žalostna?«