Kljub razmeroma velikemu številu prebivalstva - 500 tisoč ljudi v središču in milijon s primestnimi naselji vred - so Helsinki majhno mesto, ki ga prav zato laže spoznaš in obvladaš. Ljudje berejo iste časopise, spremljajo isti TV-dnevnik, imajo isto predznanje in se pomenkujejo o istih stvareh. Gledano iz tega zornega kota je Ljubljana veliko mesto. Tako slovenska kakor finska prestolnica pa si prizadevata, da bi bili več, kakor sta: večji, bolj mednarodni, bolj svetovljanski; čeprav se zdi, da lastnosti, nasprotne želenim, prevladujejo. A saj po vsej verjetnosti ne more biti nič drugače. Helsinki so živopisana mešanica, v kateri se prepletata tradicionalna vzhodnjaška eksotičnost in zahodnjaška sodobnost, gre za nekakšno rusko-skandinavsko-severnoevropsko kombinacijo. V Ljubljani so zvoki in vonji Srbije, Bosne, Makedonije in oddaljenejših krajev vedno le streljaj stran. A tako Helsinki kakor tudi Ljubljana včasih brez pomisleka zatajita vzhodne vplive, kakor da bi bilo v tem kaj sramotnega, tako kakor rodbina pred gosti iz tujine skriva politično in kulturno nekorektnega starega strica, ki bi jih že z eno samo besedo zagotovo spravil v zadrego. Finci se nikoli ne naveličajo poudarjati, da so resda živeli po rusko nadoblastjo, vendar nikoli niso bili njen del. Obe državi, Finska in Slovenija, do onemoglosti opozarjata, da nikoli nista pripadali vzhodnemu bloku in da sta bili vedno bliže zahodnoevropskim življenjskim slogom, ne glede na to, kako sporni so bili nekateri. V obeh državah se prebuja historični revizionizem, poskus vnovič popisati polpreteklo zgodovino. Tako Helsinki kakor Ljubljana sta s kulturnega, političnega in geografskega vidika stičišče. Kar zadeva Helsinke, se je mesto prav na vseh trgih, od finančnih do letalskega, dolgo časa poskušalo prodati kot »vrata na vzhod«. Kdor prispe v Ljubljano z avtom, ne more zaobiti avtocestnega omrežja, ki se vije po prelepi pokrajini in povezuje vzhod z zahodom, sever z jugom; sreča pa se tudi z logično posledico, propadanjem železniškega transporta. Železnice, ki v večjem delu Evrope ta čas doživljajo preporod, tu odmirajo v počasni agoniji, kar bodo v ne tako daljni prihodnosti zagotovo obžalovali.