Obe sta izpeljani iz besede okolje, iz “kolesa” okoli človekovega bivališča, ki sega tako daleč, da koder je potrebno poskrbeti, da je vse po urniku lepo pospravljeno, “prekopano”, zdravo, čisto, brez smeti, posnaženo, urejeno. Če iz besede okolje naredimo pridevnik, dobimo pravilni obliki: okolen, ki je zapisan v vseh naših starejših slovarjih, in okoljski, ki pa je komajda dosegel polnoletnost in je prvič priznan šele v Slovenskem pravopisu 2001. Po nobenem določilu za oblikovanje novih slovenskih pridevnikov iz besede okolje ni mogoče izpeljati nobenega drugega pravilnega pridevnika, ampak le ta dva: okolen, ki je skoraj mrtev, in okoljski, ki je živ in bo tak moral še ostati, če bomo hoteli urediti kako vprašanje našega po neumnosti že pol zapravljenega sonaravnega okolja.