na katero so opozarjali vojaški strokovnjaki, je bilo prosto vrtenje bobniča, ki ga je mehanizem blokiral le v trenutku sproženja. Tako je obstajala realna možnost, da se v trenutku sproženja pred udarno iglo znajde ležišče z izstreljenim tulcem, kot posledica predhodnega nekontroliranega vrtenja bobniča. To je za vojaško orožje precejšnja pomanjkljivost in po tedanjih zahodnih standardih takšen revolver ne bi prišel v izbor kandidatov za novo kratko orožje. Ne glede na slabosti pa so Japonci revolverje type 26 množično uspešno uporabljali že v rusko-japonski vojni leta 1904, skupaj s starejšimi Smith & Wessoni. Vojski, ki je še pred štiridesetimi leti poznala le kremenjače in puške luntnice, očitne pomanjkljivosti revolverja niso preveč motile, tako da je type 26 ostal v službeni uporabi vse do leta 1925, čeprav se je proizvodnja zaključila že tri leta poprej. Skupaj so izdelali okoli 60.000 primerkov. Kazalo je, da je usoda teh revolverjev dokončno znana, nakar se je Japonska v začetku tridesetih let 20. stoletja zapletla v vrsto vojaških spopadov, ki so prerasli v II. svetovno vojno. Potrebe po velikih količinah orožja so iz naftalina potegnile tudi stare revolverje type 26, ki so jih japonski vojaki uporabljali vse do konca vojne. Tako je precejšnje število teh revolverjev,