O vsem tem in še marsičem drugem klepetamo s 75-letnim upokojenim gozdarjem Cirilom Jurčičem z Muljave 7, pranečakom znanega pisatelja, ki se je v Jurčičevi rojstni hiši rodil, v družini "firklčarjev" rasel, že pred drugo vojno od tod odšel v svet, pa v začetku petdesetih za kakšno leto še živel pod staro streho, si malo stran sezidal novo hišo, potem pa, ko je 1954. leta Jurčičevina postala muzej, vseskozi s srcem ohranjal neprecenljive starine. "Pa ni šlo samo za ohranjanje, smo sem tudi še marsikaj pripeljali. Tako smo tu blizu za majhen denar kupili stari čebelnjak, leseno kaščo in kočo, ki je zdaj Krjavljeva, potem pa vse skupaj prenesli na Jurčičevino." Ciril, ki po slavnem predniku sicer ni podedoval pisateljske žilice, ima pa zato velik dar govora in je od leta 1945 tudi amaterski igralec, je upravičeno ponosen na svoje korenine, zato tudi tako zavzeto spremlja prenovo starih objektov in je do nekaterih posegov tudi dokaj kritičen. "Veste, prav z vsem, kar tukaj počno strokovnjaki in različni mojstri, nisem zadovoljen. Tako so, denimo, tla v kleti, ki smo jo nekoč imeli za krompir, zalili z betonom, namesto da bi pustili ilovnata. Zamenjali so žlebove, a voda zdaj ne teče v kadi, kot je nekoč, ampak v zemljo. Tako se nabira vlaga tam, kjer je dotlej nikoli ni bilo. Ko so delavci delali drenažo, je začel pokati zid na stari hiši. In to zid, ki je zdržal več kot 150 let. Res je, da imamo zdaj sodobnejše in najbrž tudi boljše materiale, tudi o gradnjah zanesljivo več vemo, ampak očitno je, da čisto vsega le ne znamo."