Star sem bil šest let, ko sem se prvič srečal s čebelami. Takrat sem nekaj časa živel pri stari mami v Strahomeru pod Krimom in pasel krave. Dobro se spominjam tistega sončnega dopoldneva, ko sem po vrnitvi s paše stikal po vaških vrtovih in sadovnjakih ter sredi bujnega drevja odkril star čebelnjak, poln poslikanih kranjičev. Čebele so živahno letale iz panja in se vračale, obložene z raznobarvnimi kepicami cvetnega prahu na nožicah. Kar trle so se okoli ozkih žrel, iz katerih je prijetno dišalo po medu. Ves omamljen od čudovitega prizora sem sedel tesno k čebelnjaku in z odprtimi usti strmel nad nepopisnim vrvenjem pred panji. Kako drugačne so čebele od neumnih krav, sem si mislil. Ne da bi jih kdo priganjal, so trumoma zapuščale svoja domovanja, se vneto pasle po pisanem cvetju okoli čebelnjaka in se čez nekaj časa vse zaprašene in vidno utrujene vračale domov. Tudi jaz bom čebelar, sem tedaj trdno sklenil sam pri sebi.