Tožnika A.A. in B.B. s tožbo izpodbijata odločbo prvostopnega organa, ker je preuranjena, saj dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Tožniki so še zbirali dokazno gradivo in jim ni bila dana možnost, da se o relevantnih dejstvih in okoliščinah izjavijo v dodatnem roku, za katerega so utemeljeno prosili. Sam akt o podržavljenju zemljišča z dne 18. 6. 1963 ne opredeljuje statusa nacionaliziranega zemljišča, zato je potrebno za pravilno uporabo materialnega prava ugotavljati, ali je bilo zemljišče ob podržavljenju že v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za pozidavo. Tožeče stranke so imele silne težave pri iskanju prostorskih in urbanističnih aktov. Iz tega razloga so zaprosile pred iztekom roka za predložitev dokazov o prostorskih načrtih za predmetno zemljišče, da se jim podaljša rok. Predlog je bil glede na težavnost pri iskanju dokazov utemeljen in pravočasno postavljen. Zanašali so se, da bo upravni organ s sklepom odredil podaljšanje roka, vendar tega ni storil ter je dne 10. 9. 2007 izdal odločbo. S tem tožnikom ni dal možnosti, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so relevantne za končno odločitev. Nadalje ugotavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Na drugi stopnji je vodila postopek H.H., ki je bila udeležena tudi v konkretnem denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji. Pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku na drugi stopnji, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju (4. točka 35. člena ZUP). Izločena je torej po samem zakonu. Uradna oseba, ki je vodila postopek na drugi stopnji, bi torej morala opustiti kakršnokoli nadaljnje delo v postopku in to sporočiti predstojniku organa, da bi določil drugo uradno osebo za vodenje tega postopka na drugi stopnji. H.H. je namreč dolga leta vodila denacionalizacijske postopke na UE D., Izpostava E. in tako aktivno sodelovala tudi v konkretnem ugotovitvenem postopku v tej zadevi na prvi stopnji. Gre za bistveno kršitev upravnega postopka na drugi stopnji, zaradi katere je prav tako potrebno izpodbijano dokončno odločbo odpraviti in vrniti v ponovno odločanje. Tožena stranka bi morala pred izdajo odločbe ugotoviti, ali je bilo predmetno zemljišče ob podržavljenju že v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za pozidavo. Pri svoji odločitvi se je organ oprl le na izvedeniško mnenje z dne 2. 4. 2007, ki pa je nepravilno, ker še niso bila znana vsa relevantna dejstva iz časa podržavljenja. Iz predloženih dokazov je jasno, da je bil namen takratnih oblasti na konkretnem območju graditi stanovanjsko naselje, kar je bil tudi edini razlog za odvzem zemljišč. Tožena stranka si napačno razlaga ustavno odločbo. Dopolnilno izvedensko mnenje podjetja G.G.G. z dne 4. 10. 2007 je drugostopni organ sicer vpogledal, vendar se je postavil na stališče, da naj bi predložena dokazila in mnenje podjetja G.G.G. izkazovala šele plane oziroma projekte za nove prostorske akte, ki naj bi bili na tej podlagi sprejeti leta 1966. Tožeča stranka pa je prepričana, da so že ti prostorski regulacijski plani, ki so bili tudi po navedbah upravnega organ v celoti sprejeti kot sestavni del kasnejšega občinskega odloka iz leta 1966, podlaga za opredelitev predmetnih zemljišč kot nezazidanih stavbnih zemljišč, saj so bili kot taki predvideni že leta 1962-63 (torej pred podržavljenjem). V predloženih prostorskih planih je namreč že predvidena pozidava predmetnega območja v okviru Soseske S3. Zemljišče je opredeljeno kot prosto - nepozidano stavbno zemljišče. Tudi Ustavno sodišče se je opredelilo, da je podržavljena zemljišča šteti kot stavbna, če jim je tak status podelil sam predpis o podržavljenju oziroma če so bila ta zemljišča v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo. V konkretni zadevi pa je iz vseh predloženih dokazov, ki jih tožeča stranka ni mogla predložiti že organu prve stopnje, razvidno, da je bila dne 18. 6. 1963 podržavljena parcela že pred tem v prostorskih regulacijskih načrtih predvidena za stanovanjsko pozidavo, zaradi česar je bilo to celotno območje tudi nacionalizirano. Namen nacionalizacije je jasen iz predloženih prostorskih načrtov, zato je brezpredmetno kakršnokoli dajanje pomena konkretni pravni podlagi podržavljenja (arondacija). Tožnika sta zato prepričana, da sta dokazala, da je bilo leta 1963 podržavljeno zemljišče že po takrat obstoječih prostorskih načrtih predvideno za stanovanjsko gradnjo, saj so se ti načrti v celoti tudi izvedli. Predmetno zemljišče je torej šteti za nezazidano stavbno zemljišče. Predlaga odpravo odločbo in zahteva povrnitev stroškov postopka.