seljen že v prazgodovinski dobi, nedvomno pa v antiki. Ime je dobil po sv. Kancijanu, kateremu je, poleg tukajšnje, posvečenih še 22 cerkva na slovenskem narodnostnem ozemlju ob vodnih tokovih, izvirih in ponorih. Prvotno gotska cerkev je bila v 17. stoletju razširjena še z dvema stranskima ladjama ter novim prezbiterijem. Samostojno stoječ zvonik oglejskega tipa je leta 1858 zamenjal zvonik na zvončnico. Vas se je razvila okoli te cerkve in se naslonila na danes delno ohranjeno taborno obzidje, znotraj katerega leži. Sestavljena je iz gruče stavb, ki se v dveh nizih odpirata od cerkve na obe strani. V kraške domačije zaprtega tipa so se tako lahko razvile zgolj hiše ob koncih nizov. Danes v vasi prevladujejo stavbe iz 19. in 20. stoletja. Moč je videti lep primer v skalo vklesanega vaškega vodnjaka, v katerega se zbira deževnica s streh okoliških hiš in vaški kal, ki je služil kot zbiralnik deževnice za napajanje živine. Do petdesetih let 20. stoletja je bil Škocjan znan po številnih obrtnikih (trije kovači, kolar, mizar, dva krojača, dve šiviliji, babica, kamnosek in gostilničar), bil je cerkveno središče s kaplanijo in šolo (1865–1962). Danes vas skoraj sameva, a med sezono zaživi med drugim z obiskovalci dveh stalnih muzejskih postavitev. Etnološka postavitev v Jakopinovem skednju predstavlja pridobivanje žita in njegovo uporabo iz časa ornega poljedelstva. Pritlični objekt je krit z rženo slamo in je posebnost, ki je iz teh krajev povsem izginila. V obnovljenem Jurjevem hlevu pa je predstavljena fantastična zgodba o odkrivanju Škocjanskega jamskega spleta od začetka 19. stoletja naprej. Na vaškem pokopališču so pokopani številni domači raziskovalci Škocjanskih jam. Tu najdemo tudi grob znanega raziskovalca Antona Hankeja, ki je zadnje desetletje svojega življenja, do leta 1893, posvetil raziskovanju jam in podzemeljske reke Reke.