Določene države gredo pri opravičevanju posameznika predaleč. Na posameznika gledajo kot na središče družbe. Takšne države zožujejo pravice države iz bojazni pred svobodo posameznika. Takšno stališče se odraža v njihovem pojmovanju zločina in kazni. Sočustvujejo s kriminalci in jih obravnavajo kot žrtve perverznih okoliščin, psihičnih kompleksov in zmedenosti, katere se niso zmožni otresti. Takšne države so naklonjene temu, da namesto kazni, kot sankcijo vršijo podaljšan nadzor. Psihoanalizo vsakega zločina postavljajo v prvi plan in tako prihaja do opravičevanja in pojasnjevanja vsakega zločina. Freud je trdil, da mora biti prestopnik žrtev seksualnega kompleksa, ki izhaja iz zatiranja seksualnih instinktov s strani družbe, vere, morale in običajev. Vse kasnejše šole psihoanalize sledijo Freudov primer, vendar se mnogi od njih ne strinjajo z njim, da je seksualna energija središče življenja. Vse takšne šole na kriminalca gledajo kot na pasivno bitje, ki je žrtev splošnih ali posebnih okoliščin sredine, v kateri je odrasel. Verjamejo v tako imenovani ''psihični determinizem'', kar pomeni, da človek nima svobode v akciji in da psihološka energija deluje na že vnaprej določen način. Komunistične države so izpostavljale pomembnost družbe in da se ji posameznik ne sme zoperstaviti. Zato so imele takšne države zelo stroge kazni in so kaznovale vsakega posameznika ali skupino, ki je vstala proti državi.