Je bilo res nemogoče, da bi se obrnilo drugače? Akterjev, ki so pripomogli k temu, da ni šlo drugače, je precej. Najprej je tu Janez Janša, ki bi v vsakem primeru storil, kar je. Vendar Janša ni bil sam. In z njim niso bili samo opozicija, ljudska stranka in nacionalisti. Vlada si ni upala problema rešiti z enim zakonom. Vodstvo državnega zbora je zamudilo s pošto za ustavno sodišče. Predsednika strank, ki so bojkotirale referendum, in sta obenem predsednika vlade in državnega zbora, sta prek vseh meja spodobnosti popuščala stališčem opozicije, ki so nasprotovala osnovnemu duhu in črki odločb ustavnega sodišča o izbrisanih. Predsednik republike je zadržano uravnoteževal krivdo. Bojkot referenduma je bil tako na koncu edina možnost, kako zmanjšati neprijetne posledice dejstva, da se je zgodil referendum o človekovih pravicah. Čeprav bi bilo seveda precej bolj očiščevalno, da bi bili pobudniki prepričljivo poraženi na referendumu, ki bi se ga udeležile množice. Državljanke in državljani, ki bi hoteli podpornikom referenduma povedati, da so zaigrali na napačne strune. Konec koncev, ali je res tako zelo težko razumeti, da ustavno sodišče ni izvršilo »državnega udara« in da z etničnimi nestrpnostmi ni lepo živeti.