Tako kot sem načrtoval, sem odletel za tri tedne na Karibsko morje. Vasica El Yaque, kamor sem bil namenjen, me je pričakala polna veselja in zabave, saj sem nevede prišel tja prav v času "Semana Sante", velike noči. Takrat je v Venezueli navada, da se ljudje zberejo na plažah in se ob latinskih ritmih zabavajo ves teden. Tako je bilo srfanje tam na začetku prav posebno doživetje. Najprej sem se moral skozi množico sploh prebiti do morja, potem malce slalomirati med namakajočimi se kopalci in šele nato sem lahko ob spremljavi zelo glasne glasbe začel trenirati trike. Veseljačenje je trajalo nekaj dni, nato pa se je v mirno, sproščeno vasico vrnil običajen ritem. Treniral sem pet ur na dan in odlično napredoval. Naučil sem se prvi element "switch" v drugo smer, kar sem si tudi postavil za cilj, in postajal vedno bolj siguren v kombinacijah, tako da je bila moja motivacija na vrhuncu. A prav v tistem trenutku, po desetih dneh, mi je čez noč oteklo levo stopalo, na katerem so zdravniki novembra opravili manjši poseg. Tamkajšnji zdravnik mi je povedal, da gre za vnetje, a pravega razloga za to nisva ugotovila. Po tedenskem počitku je oteklina splahnela in bolečina izginila, tako da sem počasi spet malo poskušal srfati, a brez večjih obremenitev. Čutil sem, da z nogo ni vse v redu, zato sem raje odnehal. Pozneje se je novembrska brazgotina razprla in nastala je rana, zato sem zdaj prisiljen počivati, dokler se ne bo zarasla. Poškodba mi je onemogočila udeležbo na prvih tekmah sezone. Na francoski sredozemski obali je bila 19. aprila začela prva tekma svetovnega pokala v super X, na katero so me povabili, a tega žal nisem mogel izkoristiti. Na takšnih tekmah je število nastopajočih namreč omejeno na štirideset tekmovalcev. Za nastop moraš zaprositi, tekmovalce pa izbirajo glede na njihove dosežke. Šestindvajsetega pa se je v Hyeresu na Azurni obali začel evropski pokal v freestylu. Tudi te tekme se zaradi poškodbe nisem udeležil.