Najnovejša izkopavanja v Sredozemlju so pokazala, da so Rimljani že v 1. stol. pr. Kr. obvladali industrijsko izkoriščanje rib. V tistem času so se ob sredozemskih obalah vse od Portugalske do Italije kar vrstile ribje tovarne. V velike betonske komore so izmenoma naložili po eno plast rib in po eno plast soli, vse skupaj tri tedne sušili, nato pa zapakirali v glinaste transportne amfore. Tako so nastale prave ribje konzerve, ki so jih prek posrednikov prodajali in razpečevali po vsem imperiju. Preden je takšna konzerva odšla na več tisoč kilometrov dolgo pot, so jo označili z etiketo, na katero so zapisali datum pakiranja, vrsto rib in navodila za pripravo. Panoga je naravnost cvetela. Za konzerve eksotičnih rib iz vzhodnih predelov imperija in iz Črnega morja so bili rimski sladokusci pripravljeni odšteti astronomske vsote denarja. O tem piše zgodovinarka Gudrun Gerlach v svoji novi knjigi o prehranjevalnih navadah nekdanjih gospodarjev Sredozemlja (#Zu Tisch bei den alten Römern#, Theis-Verlag, Stuttgart). Zaradi naraščanja povpraševanja po ribjih dobrotah so Rimljani začeli graditi tudi prave akvafarme, kjer je bilo v ribnikih z morsko vodo vedno mogoče dobiti sveže morske ribe. Sredozemska obala je bila prekrita s takšnimi obrati. Bazeni te vrste so bili tudi statusni simbol bogatih posameznikov. Rimski general Lucullus je tako v svoji vili na pobočju gore Monte Circeo med Rimom in Neapljem dal zgraditi bazen za ribe s premerom 35 m, ki je bil pravo tehnološko čudo. Za napajanje bazena so morali zgraditi podzemni kanal, ki je potekal skozi predor v hribu.