Grobišča pričajo tudi o naslednji, večni ločnici med ljudmi, in sicer o ločnici, ki poteka med tistimi, ki razpolagajo z materialnimi dobrinami, in onimi, ki te možnosti nimajo. Omenili smo že, da so na napisih pogosteje omenjeni višji in srednji sloji. Nagrobni kamen je imel svojo ceno, ki si je prav gotovo ni mogel vsak privoščiti, ne glede na to, da so verjetno glede opreme grobišč tudi v posameznih družinah in kolegijih gospodovala določena pravila. Tudi po grobnih pridatkih se grobovi v grobiščih močno razlikujejo med seboj. Že res, da zdaleč niso vsi grobovi prišli enako ohranjeni do sodobnih raziskovalcev, da so se navade polaganja predmetov na gomilo in v grob v posameznih časovnih obdobjih rimske dobe zelo razlikovale in da je tudi v istem kraju in istem času zaznati velike razlike, še posebej v starejših stoletjih s pretežno žgalnim pogrebom (glej Verstvo). Nikakor ne more biti res, da bi, kadar takole za vsakdanjo rabo pri strokovnem delu govorimo o bogatih grobovih, ti grobovi tudi dejansko predstavljali bogato prebivalstvo. Več pridatkov, zlasti kadar gre za veliko število vsakovrstnega lončenega posodja in njegove vsebine - in to je moglo biti dostopno tudi revnejšim za nekaj asov -, je mnogokrat dokaz tudi za drugačno pojmovanje posmrtnega življenja. Hkrati je pa tudi res, da resnični revež, naj je še tako želel bogato pospremiti svojega družinskega člana v onstranstvo, tega ni mogel storiti s steklom in bronom, ne z zlatim nakitom. Kar vemo iz dobro ohranjenih razvalin ob sredozemskih obalah, v balkanskih in puščavskih deželah, pa še kje, in kar moremo sklepati iz Šempetra ali iz odlomkov v lapidarijih po Celju in Ptuju, nas opozarja, da so najbogatejši svoje pokojnike k večnemu počitku položili v grobne stavbe ali vsaj v vidne kamnite marmorne skrinje. Odstotek pokojnikov iz tega dela grobišč nad tlemi se izmika našim ocenam tudi v dobro ohranjenih grobiščih, ki jih raziskujemo. Več vemo zato o revnejših, kjer so pepel, pozneje pa celo telo, položili v žaro, zavili v prt, podložili z desko ali skrili v leseno in celo kamnito ali svinčeno krsto in potem zasuli z zemljo. Med stotinami tako pokopanih z dokajšnjo verjetnostjo vidimo zlasti tiste polsvobodne ljudi, ki so razpolagali z nekim, mnogokrat za naše sedanje pojme tudi nezaslišano skromnim imetjem in ki so s svojim predvsem ročnim, nekaj pa tudi umskim delom omogočali, da je tvorba z zvenečim imenom res publica sploh delovala, in to v zadnji vasi v provinci kot na rimskem Kapitolu. Iz pri nas raziskanih grobov bi mogli oceniti, da je srednjemu in nizkemu srednjemu sloju v dobrih časih pripadalo kakih 60 odstotkov prebivalstva. Številčnim ocenam se - enako kot najbolj bogati - pri naših možnostih raziskovanja spet izmikajo tisti poslednji, ki so imeli sicer pravico do spodobnega pokopa, pri tem pa ne oni ne njihovi pogrebci niso imeli dovolj možnosti, da bi položili karkoli trajnega ob pepel v jamico, ko so jih zagrebli. Pod nasutjem rimske ceste so tako pri Kotu v Pomurju kot v Trgovišču pri Ormožu (Šavel 1985, Pahič 1965a) našli grob. Domišljija bi nam seve rada prišepetavala o človeških žrtvah za uspeh gradnje, kar sicer res ni povsem izključeno. Toda prav tako ali še bolj je verjetno, da sta bila ta dva pokojnika pač gradbena delavca, ki sta umrla za boleznijo ali od težkega dela, ko so pripravljali gradbišče, njuni tovariši, prav tako brez sredstev kot ona, pa so ju pokopali kar na delovišču.