Marš, sem rekla in odpotovala. In se zelo dobro držala do drugega dne, ko so nas v Marakešu odvlekli v nekakšno lekarno in so nam tam pri priči potisnili nakupovalne vrečke v roke, potem pa na dolgo in široko predavali, da imajo štiritisočletno tradicijo v izdelovanju zdravil in da so tako rekoč čudežna. Začeli so naštevati, kaj vse lahko ozdravijo čez noč, in za čuda so bile vmes absolutno vse moje težave. Seveda sem vse tisto nakupila, porabila ves denar in si za povrh sposodila. Zaradi varnostnih ukrepov sem pustila plačilno kartico doma, kreditne pa nisem mogla uporabiti, ker sem pozabila njeno kodo. Kot da bi cenjeni soprog poslal za menoj krdelo svojih angelov varuhov. A sem postrgala po žepih še zadnje kovance in nakupila nekaj čisto pravih srebrnih zapestnic z dragimi kamni (štiri za pet evrov) in medeninast odpirač za zamaške v obliki Fatimine roke, ki nedvomno prinaša večno srečo.