Čeprav razstava še ni dokončno postavljena, ker ji manjkajo spremljevalna besedila k predmetom, pa vendarle že zdaj pušča kanček grenkega priokusa in razočaranja nad samim konceptom razstave. Sobane, napolnjene z različnimi oblikami iste vrste predmetov, zaporedno zloženih v steklene vitrine, delujejo hladno in dolgočasno, razstavljeni predmeti v njih pa so popolnoma izvzeti iz konteksta materialnega sveta, katerega del so bili glede na njihovo funkcijo. Mesto srebrnega svečnika si na primer predstavljamo na mizi, ki je bila z izbranim jedilnim servisom pogrnjena za slavnostni obed, ki je potekal v bogatejši meščanski družini. Toda na razstavi je ta svečnik postavljen ob bok drugih izdelkov iz srebra, čeprav ga z njimi ne druži nič drugega kot material, iz katerega je izdelan, ter morebiti delavnica, v kateri je bil izdelan.