Tretjega decembra je v novozgrajenih prostorih na Metelkovi odprla vrata nova stalna razstava Narodnega muzeja. Vsekakor zelo pomemben dogodek za osrednjo slovensko muzejsko inštitucijo, ki obiskovalca seznanja z dediščino in zgodovino prostora, ki se imenuje Slovenija. Narodni muzej zaradi prostorske stiske vrsto let ni mogel pokazati javnosti vsega tistega, kar se skriva v njegovih depojih, zato je bilo pričakovanje ob novi stalni postavitvi v novih razstavnih prostorih toliko večje. Strokovno vodstvo muzeja se je odločilo, da razstavo posveti prikazu zbirk uporabnih predmetov po zgledu sosednjih mest Dunaja, Zagreba, Budimpešte, kjer že vrsto let delujejo muzeji uporabne umetnosti. Skozi razstavo tako obiskovalec spoznava izdelke umetnostne obrti in industrijske proizvodnje; na primer zbirko izdelkov iz stekla in keramike, zbirko pohištva, otroških igrač, orožja in kovinskih predmetov, če navedem le nekatere izmed njih. Pred očmi se nam zvrstijo najrazličnejše oblike predmetov, ki predstavljajo materialni svet ter ustvarjalnost ljudi od poznega srednjega veka pa vse do danes. Vsako zgodovinsko obdobje je pustilo svoj vidni pečat na zunanji podobi predmetov in prav bogastvo oblik in slogov je tisto, kar na razstavi še posebej stopa v ospredje. Čeprav razstava še ni dokončno postavljena, ker ji manjkajo spremljevalna besedila k predmetom, pa vendarle že zdaj pušča kanček grenkega priokusa in razočaranja nad samim konceptom razstave. Sobane, napolnjene z različnimi oblikami iste vrste predmetov, zaporedno zloženih v steklene vitrine, delujejo hladno in dolgočasno, razstavljeni predmeti v njih pa so popolnoma izvzeti iz konteksta materialnega sveta, katerega del so bili glede na njihovo funkcijo. Mesto srebrnega svečnika si na primer predstavljamo na mizi, ki je bila z izbranim jedilnim servisom pogrnjena za slavnostni obed, ki je potekal v bogatejši meščanski družini. Toda na razstavi je ta svečnik postavljen ob bok drugih izdelkov iz srebra, čeprav ga z njimi ne druži nič drugega kot material, iz katerega je izdelan, ter morebiti delavnica, v kateri je bil izdelan. Podobno usodo iztrganosti iz celote bi lahko zapisali za večino prikazanega gradiva. S takšnim razstavnim konceptom, ki se posveča prikazu predmetov po zbirkah, se Narodni muzej obrača k tradicionalnemu in hkrati zastarelemu konceptu razstavljanja, ki temelji v tradiciji muzeja druge polovice 19. stoletja. Ta je bil usmerjen v znanstveno razvrščanje in prikazovanje predmetov po zbirkah, pri čemer so bili ti predmeti izločeni iz vsakršnega družbenega konteksta njihovega obstoja. In prav družbeni kontekst predmetov, ki obiskovalcu približa razumevanje predmetov, preteklosti in družbe, katere del so bili ti predmeti, je tisto, kar je v sodobnem muzeju temelj razstavne politike. Osnovno vprašanje, ki se zastavlja sodobnemu muzeju, je, kaj lahko muzej prek predmetov pove o družbi, ki je te predmete uporabljala. Kaj lahko prispevajo ti predmeti k naši identiteti in k potrebam sodobne družbe? Narodni muzej si s konceptom razstave, kot ga zasledimo na razstavi uporabnih predmetov, takšnih vprašanj ne zastavlja. Predmeti ostajajo ločeni od socialnega, kulturnega in gospodarskega konteksta njihovega obstoja in uporabe, od njihove povezanosti s hkratnim zgodovinskim dogajanjem na slovenskih tleh, katerega del so bili, s čimer ostajajo še naprej ujeti zgolj v estetiko njihove materialnosti.Ujetost razstave v prevladujoč umetnostnozgodovinski prikaz predmetov po zbirkah ter s tem nezmožnost ustvarjanja interdisciplinarnih, kontekstualiziranih prikazov vodi k popolni odsotnosti ljudi kot ustvarjalcev in uporabnikov predmetov. In prav ta odsotnost vpetosti človeka v materialni svet ter odsotnost zgodb o življenju v preteklosti, ki bi jih muzej pripovedoval obiskovalcem, je tisto, kar najbolj priliva grenkobo h končnemu vtisu o vsebinsko premalo domišljeni razstavi. S tako zasnovanim scenarijem stalne razstave Študijske zbirke uporabne umetnosti je zamujena priložnost, da bi dobili konceptualno sodobno zasnovan narodni muzej, ki bi prekinil s predmetno orientirano muzejsko tradicijo muzejev 19. stoletja ter samozavestno vstopil v post-muzej 21. stoletja, ki temelji na opredmetenih zgodbah, ki govorijo o ljudeh in družbi. Sodobni muzej išče in izpostavlja tudi tiste teme, ki so pomembne za sedanjost in zadevajo družbo tukaj in zdaj. Razgaliti mora mite, osvetliti spregledano zgodovino žensk, otrok in drugih družbenih skupin, prikazati družbeno konstrukcijo vsakdanjih praks ter nam ponuditi možnost samorefleksije. Tako denimo otroške igrače v post-muzeju niso več samo predmeti, ki bi si jih ogledovali kot predmete, s katerimi so se nekoč igrali otroci, temveč razkrivajo zgodbo o družbeni konstrukciji igrač in otroštva: igrače za fantke so drugačne od igrač za punčke, igrače meščanskih otrok so bile drugačne od igrač otrok na podeželju, razvoj določenih igrač je bil tesno povezan z ideali takratne družbe in njenim razvojem. Muzej 21. stoletja ne skrbi le za dediščino, temveč je prostor nenehnega preizpraševanja naše preteklosti, lastnega obstoja in družbe. Zgolj v tem primeru bo muzej tudi družbeno angažirana in relevantna inštitucija za sodobno družbo in ne več zgolj shramba predmetov iz oddaljene preteklosti. S korakom v sodobno zasnovan post-muzej bi se Narodni muzej lahko spopadel z enim najbolj pogostih stereotipov o muzeju, ki pravi, da je muzej skladišče starih predmetov, zbranih v vitrinah, zaradi česar so tako zelo dolgočasni, da jih je škoda obiskati. Ta dolgočasnost je posledica tega, da je prikaz različnih oblik iste vrste predmetov zanimiv večinoma le za tiste posvečene skupine, ki gojijo do določenih zbirk zbirateljsko strast oziroma imajo ustrezno znanje in zanimanje za ogledovanje umetniških detajlov predmetov, denimo železnih ključev ali lesenih omar. Toda ta skupina potencialnih obiskovalcev muzeja je razmeroma majhna. Narodni muzej se je želel z novo stalno razstavo približati konceptu muzeja uporabne umetnosti, kot ga imajo sosednje dežele in ga v Sloveniji nismo nikoli imeli. A ga danes, spričo sprememb v muzejski praksi ter z večjo potrebo po muzeju, ki nam bo pomagal razumeti svet, v katerega smo vpeti in iz katerega izhajamo, niti ne potrebujemo tako zelo, da bi vanj spremenili Narodni muzej. Zakaj bi torej morali nadoknaditi preteklost, če lahko stopimo v sedanjost? Narodni muzej je z osredotočenostjo na prikaz uporabne umetnosti zapravil priložnost, da bi kot osrednji nacionalni muzej v novi muzejski hiši, kjer je na voljo dovolj prostora, gostil stalno razstavo, ki bi celovito in povezano predstavila kulturno, socialno, gospodarsko in politično dogajanje na tleh današnje Slovenije od prazgodovine do 20. stoletja. Takšno razstavo bi si po 18 letih samostojne države domači in tuji obiskovalci slovenskih muzejev vendarle zaslužili. Tako še naprej ostajamo brez razstave, ki bi nas soočala s preteklostjo območja, ki ga naseljujemo, in iz katere bi črpali gradivo za svoj jutri. Zato se ne smemo čuditi, da ob nepoznavanju lastne preteklosti še vedno živimo obdani s številnimi miti in frustracijami. Poznavanje preteklosti in zavest o njej sta pomembni za identiteto skupnosti; k njej se posameznik obrača, ko se sprašuje, kaj je, ko išče temelje za sedanjost in prihodnost, ko želi razumeti samega sebe ter družbo, katere del je. Saša Starecretjega decembra je v novozgrajenih prostorih na Metelkovi odprla vrata nova stalna razstava Narodnega muzeja. Vsekakor zelo pomemben dogodek za osrednjo slovensko muzejsko inštitucijo, ki obiskovalca seznanja z dediščino in zgodovino prostora, ki se imenuje Slovenija. Narodni muzej zaradi prostorske stiske vrsto let ni mogel pokazati javnosti vsega tistega, kar se skriva v njegovih depojih, zato je bilo pričakovanje ob novi stalni postavitvi v novih razstavnih prostorih toliko večje.