Človekov jezik je v veliki meri arheologija. Največji del tega, kar njegove besede res pomenijo ali so vsaj pomenile, ko so sploh še kaj pomenile, je zakopano. Ne tako, kakor ponekod kmetje zakopljejo krompir v zemnice, da svež počaka pomladi; ne tako, kakor je Hugojev junak iz Nesrečnikov Jan Valjean zakopal srebrne svečnike; ne tako, kakor morilec zakoplje umorjenega, da bi zabrisal sledove, kjer je povsod bil zraven namen, kjer je tisti, ki je zakopaval, vedel, čemu zakopava, pač pa tako, kakor so zakopane starodavne in morda velike kulture, kakor je morda zakopana in zalita Atlantida, kakor so zakopana egiptovska mesta, ki so jih postavljali faraoni starega ali srednjega kraljestva, preden je faraonova hči naročila spremljevalkam, naj prestrežejo nenavadno košarico, ki so jo nosile vode Nila. Zato se na tem svetu ni mogoče res pametno pogovarjati brez orodja, ki ga uporabljajo arheologi ne težkega krampa in lopate ali celo težkih motoriziranih strojev za odkop zemlje, kakor bi to storili nevedni in nevešči in kakor žal tolikokrat tudi res storijo pač pa z lopatko, ki se ne razlikuje veliko od otrokove igrače, metlico, kakor jo uporablja hišna pomočnica za odstranjevanje pajčevine, in nazadnje z mehkimi čopiči za nežno odstranjevanje zemlje in peska s površine odkopanega predmeta. Trajni problem in paradoks arheologije je namreč ta, da so njeni predmeti včasih zakopani prav globoko, kamor se je mogoče prebiti le z močnimi in grobimi stroji obenem pa so tako krhki in občutljivi, da se jim je dovoljeno približati le z najbolj natančnimi in šibkimi orodji. Podobno je z jezikom. Slovarji in priročniki, kakršnih smo navajeni, so za resnične, a zakopane pomene besed kakor nekajtonski buldožer na zgodovinski površini, pod katero je bilo zakopano rimsko umetniško oblikovano steklo.