Družine politikov so navadno na zunaj zelo harmonične, saj je urejeno družinsko življenje v nekaterih zahodnih demokracijah pogoj za uspešnost na volitvah. Toda pogosto se za lepo fasado skriva trpka in žalostna usoda družinskih članov, ki nenehno živijo na očeh javnosti in pod pritiskom pravil, ki za druge ljudi niso obvezujoča. Nedosegljivi uspehi očetov politikov lahko otrokom povzročijo frustracije in bolne ambicije potomcev se pogosto sprevržejo v svoje nasprotje. Nepotizem v politiki oziroma stremljenje, da bi otroci politikov nadaljevali delo staršev, ni redek pojav. Najbolj je značilen za nerazvite demokratične sisteme v Aziji in Afriki (Severna Koreja, Sirija, Indija). Na evropskih in severnoameriških tleh pa so družinski klani, ki bi vztrajali pri prenašanju oblasti s staršev na potomce, zelo redki. S tem pa ni rečeno, da sinovi velikih politikov ne bi radi nadaljevali dela očetov, vendar jim v evropski demokraciji to navadno ni omogočeno. Winston Churchill, legendarni angleški državnik, znan tudi po tem, da je imel v roki zmeraj cigaro in da je popil precej viskija, je med drugo svetovno vojno izgubil sina Randolpha. S padalom se je spustil na tla Bosne blizu Bugojna, kjer je deloval vrhovni štab Titove partizanske vojske. Pri pristanku se je ponesrečil in se nato nekaj mesecev uspešno zdravil v Splitu in Neaplju. Sanjaril je, da bo postal državnik očetovega formata, kar bi težko dosegel, saj so se okoliščine zelo spremenile, ko je Velika Britanija izgubila status dominantne sile na svetu. Randolph je bil neprijeten človek, precej samovšečen in ni vzbujal zaupanja med sodelavci. Njegov sin in Winstonov vnuk Charles, ki še živi, pa se je leta in leta vdajal alkoholu in mamilom. Lotil se je razprodaje vsega, kar so njegovi predVzhodnonemški voditelj Walter Ulbricht je posvojil triletno rusko siroto Beato, ki pa ji ni bilo namenjeno življenje pod srečno zvezdo.