V pogovor se vključi tudi srečni očka Ivan, ki je bil tisto noč dežurni taksist: »Sprva sva šla počasi, saj je bila cesta ledena. Prepričan sem bil, da jo bom peljal le do mozirskega zdravstvenega doma, a sem si pozneje premislil in jo odpeljal vse do Celja.« Sledilo je čakanje, ure so se vlekle. Marija je bila v celjski porodnišnici, otroci in Ivan pa so nestrpno pričakovali vest doma. »Kadarkoli sem se odpravil do telefona v hodniku, so se po stopnišču posedli »kot krancelj« in vlekli na ušesa. Drugega januarja sem se naveličal čakanja doma. Vedel sem, da ne bom mogel zaspati, zato sem se proti večeru odpravil v Celje. Ko sem prispel tja, so bile sestre presenečene, ko sem jim razložil namen mojega prihoda in prošnjo, če smem počakati, dokler žena ne rodi. Sestra se je le nasmejala in me odpeljala do moje deklice. Rodila se je namreč prav v času, ko sem se peljal proti bolnišnici.«