No, priznam, da moji prstki niti zdaleč niso tako zeleno pobarvani. Vse prej kot to. Dolgo časa sem se odpovedovala rožicam, ker mi je preveč srce pokalo, ko so se lončki vijolic, trobentic itd. praznili v smeti ali na travnik, da bo morda kaka druga rožica imela kaj več sreče na tej zemlji. Nismo in nismo prišle skupaj. Vendar pa veste kaj? Še je upanje za vse nas, ki smo se skorajda predali rožnemu malodušju in nezaupanju v lastne sposobnosti vzgoje rastlinic. Prišla sem namreč do enakega zaključka kot moja bivša sošolka. Skrivnost je samo v tem, da mora človek poiskati svojo rožo oziroma tip rastlin, s katerimi se ujame na skupni valovni frekvenci. Tako sem zase ugotovila, da so moje rože bolj mesnatega ali celo debelnega tipa. Take bolj konkretne rože, kot pa tiste nežnice trobentice. Pridružujem jim zelišča, ki so prevzela moje okno in naš skupni balkon, da se lahko pasemo na baziliki, šetraju, origanu, kapucinkah itd. Kaj ni super, ko ti zraste nekaj, kar je dejansko uporabno? Se na primer lahko – poje! Hudo super!