»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo revci so držali, in tvoj stari mož je šel od hiše, se bo morji vozi, tebe iše, tebe iše in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.« Ko na véčer pride luna bleda, lepa Vida spet pri okni gleda, de b’ si srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila: »Luna! žarki lune! vi povéjte, kaj moj sinek dela, bolno dete?« – »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan’s so ubogo sroto pokopali, ino oča tvoj je šel od hiše, se po morju vozi, tebe iše, tebe iše, se po tebi joka, od bridkosti njemu sðce poka.« Vida lepa se zajoka huje. K nji kraljica pride, jo sprašuje: »Kaj se tebi, Vida! je zgodilo, de tak silno jokaš in tak milo?« Je kraljici rekla Vida zala: »Kak bi srota uboga ne jokala! Ko pri okni zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, je iz okna padla mi visocga kupca zlata v dno morjá globocga!« Jo tolaži, reče ji kraljica: »Jenjaj jokat in močiti lica! Drugo kupco zlato bom kupila, te pri kralju bom izgovorila; id’, kraljiča dôji mojga sina, de te mine tvoja bolečina.« Res kraljica kupco je kupila, res pri kralju jo je ’zgovorila: Vida vsak dan je pri okni stala, se po sinku, oču, mož’ jokala.