Besedo, dve, preden zapišem novo zgodbo, bi rada rekla o tem, kako so se v zadnjih letih tudi moje »usode« začele spreminjati. Na začetku sem obiskala več starejših ljudi, ki so mi pripovedovali sicer o težkem življenju, polnem odpovedovanj, vendar so zmeraj poskušali najti način za preživetje, za boj. In čeprav so mi nekateri včasih očitali, da so bile zgodbe preveč črne in brezizhodne, so vendarle dajale upanje, ker so moji »junaki« našli pot iz težav. In to je edino, kar šteje. Nihče med nami, niti tisti, ki zmeraj trdijo, da se imajo »lepo«, nima svojega križa na rami … Toda zadnje čase je drugače. Včasih imam občutek, kot da bi nebo zagrnili oblaki, ki jih ni moč razgnati niti s čarobno paličico. Težava, s katero se začenjam najpogosteje srečevati, se imenuje nasilje. Pa ne tisto, poulično, ko koga na »na gobec«, ta mu vrne, potem pa se ne ve niti, kdo je začel, niti kdo je zadnji udaril. To je nasilje, ki se dogaja med štirimi domačimi stenami, ki na zunaj kažejo še zmeraj odličen pogled - to je nasilje, ki ga nihče noče priznati, ker je sramotno, ker smo nekako prepričani, da se nam bodo smejali, nam privoščili, nas zafrkavali. Nasilje, ki sprožijo udarce, zlomljena rebra, podplutbe in strah v očeh. Ter na tisoče laži, s katerimi »zakamufliramo« svojo nemoč. In tega me je strah: ne samo kot zapisovalko, tudi kot žensko, kot človeka. Groza me je, ko se v imenu koga tudi sama kličem znance na policiji, med odvetniki, socialnimi delavci, psihologi. Povsod dobim skorajda enak odgovor: nič ne moremo pomagati, ženska naj se loči, gre od doma, edino tako bo imela mir, mi ji ne moremo pomagati. In pri takih odgovorih me zagrabi sveta jeza, kako čudna država smo postali: ko so vsi, ki bi morali za žrtve kaj narediti, zaradi »zvezanih rok« avtomatično na strani barab. Tega ne morem razumeti, ker ni logično, še manj človeško. Zato me je strašno sram, da je tako, ni me sram priznati, da mi srce joka, ker je vse skupaj tako zamotano in kruto hkrati. Vse, kar lahko naredim, da sem in tja poslušam, še zapisati ne morem vsake zgodbe, ker bi bila preveč prepoznavna. Na žalost se ljudje vedno manj menimo za to, kar se dogaja pri sosedovih. Živimo zase, zidamo visoke ograje in vgrajujemo alarmne naprave. In kronično nam zmanjkuje časa, da bi vsaj za hip postali in morda prisluhnili sodelavki. Raje se tolažimo z mislijo, ko jo vidimo vso plavo in potolčeno, da se je »morda« pa res prevrnila na ledu. Saj, take zime, kot je letos, menda še nismo imeli, mar ne?!