In ravno v tej nazaj obrnjeni angažirani osti, v kateri se pojavlja tudi arhetipski lik večnega, preganjanega Juda, tako poznan iz srednjeevropske judovske proze, se Kiš ločuje od ostalih Borgesovih epigonov, v tem se skriva inventivnost njegove izrabe podobnih formalnih postopkov; Kiš Borgesu nedvomno precej dolguje, največ gotovo tam, kjer po principu nastajanja literature iz literature ta vznika iz dokumentarnega gradiva o arhipelagu Gulag in kjer se ta proza spogleduje s svojimi mejnimi sosedami, z zgodovinopisjem in razpravo, z govorom v suhem, asketskem jeziku, na prvi pogled oropanem vsake poetičnosti, ki ga le od časa do časa, pa zato toliko bolj udarno, prekinjajo nemogoči in do aforizma zaostreni in očiščeni stavki, izrečeni ob nenavadnih priložnostih, ki naj bi jih zgodovina ohranila. (In ravno v teh vrtoglavih, paradoksalnih stavkih že lahko slutimo tisto, kar je iz srbskega nadrealizma in tradicije izpeljal Milorad Pavić v obeh zadnjih romanih, v Hazarskem besednjaku in Krajini, naslikani s čajem). Kiševa Grobnica za Borisa Davidoviča je tako našla dobro razmerje med inovacijo in že prebranim, med angažmajem konkretno in nasploh, proti vsem in vsakršnemu nasilnemu spreminjanju sveta, pa dosegla ravnotežje med suhim, minimalističnim in udarnim, vrtoglavim, nepredvidenim, da nedvomno potrjuje in utrjuje Kiša na privilegiranem mestu v povojni srbski prozi.