Popoldanski sestri je ime gospodična Kora. To sem izvedel od iste majhne sestre, ko mi je prinesla kosilo. Dobil sem zelo malo, spet sem moral vzeti tiste zelene tablete in neke kapljice z okusom po menti; zdi se mi, da te kapljice uspavajo, revije so mi kar padle iz rok in naenkrat sem sanjal o šoli in o pikniku s puncami iz normalke, o takem, kot smo ga imeli lani, lovili smo se okoli vodnega zbiralnika in bilo je zelo zabavno. Zbudil sem se okoli štirih in pol in začel premišljevati o operaciji, saj ne da bi me bilo strah, doktor De Luisi je rekel, da ni nič hudega, toda anestezija, to mora biti čuden občutek, ali pa to, da te režejo, medtem ko spiš. Cacho je rekel, da je najhujše, ko se prebudiš: zelo boli, bruhaš in imaš vročino. Mamin sinček ni več tako živahen kot včeraj, vidi se, da ga je malo strah, tako mlad je še, da mi je žal zanj. Ko me je videl vstopiti, se je hitro zravnal in skril revijo pod blazino. V sobi je bilo malo hladno, zato sem bolj odprla gretje, nato sem prinesla termometer in mu ga dala. "Ali si ga znaš vstaviti?", sem ga vprašala; njegova lica so postala tako rdeča, da sem mislila, da se bodo razpočila. Pokimal je z glavo in se ulegel, jaz pa sem spustila rolete in prižgala nočno svetilko. Ko sem se mu približala, da bi vzela termometer, je bil še vedno ves rdeč, tako da sem se skoraj zasmejala, toda s fantki njegovih let je vedno tako, takih stvari se morajo šele navaditi. Najhujše je to, da me gleda v oči, le zakaj ne morem prenesti njenega pogleda, saj končno je ženska kot vse druge; ko sem potegnil termometer izpod odeje in ji ga podal, me je gledala in zdelo se mi je, da se je malo nasmehnila, verjetno sem vidno zardel, tega ne morem preprečiti, močnejše je od mene. Zapisala je temperaturo in odšla, ne da bi kaj rekla. Slabo se spominjam, o čem smo se pogovarjali z mamo in očetom, ko sta me prišla pogledat ob šestih. Nista ostala dolgo, ker jima je gospodična Kora povedala, da me mora pripraviti za operacijo in da bi bilo dobro, če bi bil to noč miren. Mislil sem, da ji bo mama kaj zabrusila, vendar jo je le premerila od nog do glave, prav tako oče, toda starega dobro poznam, njegov pogled je čisto drugačen. Ko je odhajala, sem slišal, kako ji je mama rekla: "Zelo bi vam bila hvaležna, če bi dobro poskrbeli zanj, otrok je namreč navajen, da smo bili domači vedno poleg njega", ali pa je šlo za kakšno podobno neumnost, skoraj umrl sem od jeze, tako da nisem niti slišal, kaj ji je gospodična Kora odgovorila. Toda prepričan sem, da ji mamino govorjenje ni bilo všeč, mogoče misli, da se pritožujem čeznjo ali kaj podobnega.