Tu je treba omeniti, da je Dabac zapustil raziskovanje mejnih področij fotografskega medija v času širših turbulentnih duhovnih sprememb, ki so celoten korpus evropskega modernizma postavile pod vprašaj. Fotografija ni ostala neobčutljiva za te spremembe, ki so jih izzvale napovedi dekonstrukcije in razorožitve – če uporabim vojno kvalifikacijo Petra Sloterdijka – ideologije modernizma. Sicer pa je bila fotografija vedno nekoliko »postmoderna«, se pravi, s težavo je ustrezala kategorialnemu sistemu estetike modernizma, tako da ji spremembe, nastale z razglasitvijo »stanja« postmoderne, niso prišle do živega tako kot nekaterim klasičnim likovnim področjem. Srečna okoliščina, ki pa po mojem mišljenju ni naključna, je bila v tem času skladnost duhovnih sprememb z izpopolnjevanjem fotografske tehnologije, še posebno enostavnih kompaktnih kamer, ki so se tretjič (po Kodaku in Leicu) v zgodovini fotografije pokazale kot primernejše sredstvo za fotografe, ki so zaznali začasnost realnosti ter opazili, da ta veliko več svojih skrivnosti skriva kot odkriva. Dabac, človek z izjemnim občutkom za mero, je sprejel to preprosto, a popolno fotografsko napravo kot »podaljšek«, ki mu je omogočil, da se s pretanjeno senzibilnostjo, etičnim pogledom in z izjemno ostrino opazovanja spusti v dialog z resničnostjo.