»Midva z Bobbyjem sva postala prijatelja zato, ker sva se med medconskim turnirjem v Portorožu leta 1958, na večerji v starem hotelu Palace, skupaj zgražala nad vedenjem članov Udbe, ki jih je tam seveda bilo polno. Turnir je bil seveda imenitno organiziran, tudi kar zadeva kakovostno hrano, jo je konec petdesetih imela samo Udba. Midva z Bobbyjem sva torej vso noč ostala na banketu in se zgražala nad tem, kako so ti ljudje, ki so bili konec druge svetovne vojne visoki funkcionarji Udbe, v tistih gospodarsko še zelo zahtevnih časih gostili sami sebe. Čeprav Mitji Ribičiču seveda ne odrekam velikih zaslug za slovenski šah. Do njega sem vedno imel poseben odnos, po eni strani politično negativnega, šahovsko pa izredno pozitivnega, ker je bil zares ljubitelj šaha. Tudi v Jugoslaviji se je Tito močno zanimal za šah in olimpijada v Dubrovniku, kjer je Jugoslavija prvič in zadnjič postala olimpijska prvakinja, je bila vrhunsko organizirana. V Dubrovnik sta leta 1950, takoj po olimpijadi, odleteli dve vojaški letali in vse igralce odpeljali na veličasten sprejem v Belo palačo. Šah je bil v Jugoslaviji tako močan, ker se je zanj zanimal Tito,« je nenavadno pripoved, v kateri so mu misli skakale iz šaha v tenis in košarko in nazaj, pa tudi v svetovno politiko, kajti največje svetovne tajne obveščevalne službe so bile močno vpletene v šahovske dvoboje šampionov Sovjetske zveze in tistih iz tako imenovanega preostalega sveta, začel Aco. S svojim stilom me je močno spominjal na moje srečanje z Miljanom Miljanićem pred tremi leti v njegovem stanovanju v središču Beograda, ko je imel veliki mislec jugoslovanskega in svetovnega nogometa sredi dneva prav tako popolnoma spuščene rolete, na mizo pa mi je nosil ideje o futurizmu v nogometu in hkrati skakal v čase, ko je bil trener madridskega Reala. »Veličina Fischerja je bila v tem, in to mu je Henry Kissinger v pogovoru tudi povedal, da je sam zrušil Ruski zid, če seveda lahko tukaj parafraziramo Berlinski zid, in po desetletjih ruske prevlade vrnil naslov zahodu, postal pa je tudi prvi in edini ameriški svetovni prvak v šahu doslej. Ta Kissingerjev stavek je Fischerju ugajal in je po tem, ko se na prvi partiji v New Yorku ni pojavil, ker se mu nagradni sklad ni zdel dovolj velik, odpotoval v Reykjavik. Kissinger je bil v času, ko je Fischerja prepričeval, naj vendarle gre na dvoboj v Reykjavik, tudi napol tajni pogajalec za sklenitev dogovora med Združenimi državami Amerike in Vietnamom, po katerem bi se Američani lahko častno umaknili iz vojne, a ga je potem prevaral Richard Nixon. A ta imenitni diplomat, pogajalec, znanstvenik in velik ljubitelj šaha in nogometa je seveda uporabil vse svoje znanje, da je prepričal Fischerja, rešil njegovo kariero in tudi ves šahovski svet. Kajti čeprav se je Bobby po tem znamenitem dvoboju z Borisom Spasskim v Reykjaviku skrivnostno umaknil iz šaha, je to vendarle bil njegov vzpon in veliko šahovsko dejanje. Z Bobbyjem sva torej na banketu v hotelu Palace postala prijatelja. Vso noč sva se pogovarjala o šahu, povezalo pa naju je, da je bil zanj šah življenje, tako kot je bil v nekem obdobju tudi zame. Bila sva tudi najmlajša šahist in novinar na tistem medconskem turnirju, iz katerega se je prvih šest uvrstilo na turnir izzivalcev za svetovnega prvaka. Dolgo sva v Portorožu sama sedela za mizo in se pogovarjala o šahu. O tem, kakšen šahovski fanatik je bil Bobby, priča naslednji dogodek: približno tri mesece po moji vrnitvi s turnirja v Maribor je Bobby sodeloval na prvenstvu Združenih držav Amerike v šahu, kjer je z rusko varianto iz Čelabinska, ki je bil po drugi svetovni vojni dolgo nekakšno šahovsko turnirsko središče Sovjetske zveze, premagal Samuela Reševskega, takrat, to lahko mirno rečem, kralja ameriškega šaha. Bobby ga je premagal z varianto, v kateri bi Reševski moral dvoboj predati po desetih potezah, a je vztrajal, ker se je očitno začel njegov notranji boj že malo ostarelega šampiona, ki kar ni in ni mogel verjeti, da ga lahko neki najstnik tako premaga. Bobby pa je bil nad svojo igro tako navdušen, da je naslednji dan pismo z natančno opisano partijo z letalsko pošto poslal meni v Maribor, jaz pa sem partijo objavil v mariborskem Večeru. V tistem času je imela najboljšo šahovsko rubriko beograjska Politika, ki je do danes obdržala sloves najboljše novinarske šole na prostorih zahodnega Balkana, kot bi se danes spretno izrazili politiki. Treba pa je poudariti, da je Politiko ustanovila slovenska družina Ribnikar in tudi postavila temelje novinarstva v teh krajih, z izredno visokimi standardi. Bili so tudi prvi, ki so imeli dopisnike po vsem svetu. Dan po tem, ko sem Bobbyjevo zmago nad Reševskim objavil v Večeru, je partijo objavila tudi Politika in je tako obkrožila svet. V Moskvi so seveda ugotovili, da je Bobby premagal Reševskega z varianto iz Čelabinska. Potem je šel Bobby na turnejo po Južni Ameriki, od koder mi je poslal usnjen šah za analiziranje. Leto dni po Portorožu je bil turnir kandidatov Bled–Zagreb–Beograd. Trdim, da je bil Bobby eden največjih prijateljev takratne Jugoslavije; v Vinkovcih je imel zelo dobrega prijatelja inženirja in je celo nekaj časa razmišljal, da bi gradil na Hrvaškem, potem pa so dogodki šli svojo zgodovinsko pot. Maja ali junija 1959 sem prebral, da prihaja Bobby v Sarajevo, kar je uredil Nenad Bjelica, šahist in novinar, in takoj sem odpotoval v Sarajevo, kjer sem izvedel, da je Bobby že odšel naprej v Dubrovnik. Odšel sem za njim v Dubrovnik, kjer sva skupaj preživela pet dni v hotelu Argentina, ki je bil in je še vedno dober hotel. Vse noči sva preigravala njegove šahovske partije, videl sem tudi, da sta z materjo sprta. Mislim, da je bil Bobby jezen zaradi političnih težav, v katerih se je znašel zaradi matere, ki je bil zagrizena komunistka in zato ves čas pod budnim očesom KGB in CIA. Ko ga je mati poklicala, so jo iz recepcije vezali v sobo in mi je dejal, naj ji odgovorim, da ne bo sprejel klica. Potem je še enkrat klicala in vmes mi je Bobby rekel, da če ga bo znova klicala, naj ji povem, da se v Dubrovniku začenja pripravljati na turnir kandidatov ter da se bo pripravljal nekje v Evropi in da sem med letom ne bo vrnil v Združene države Amerike. Po mojem sem si Bobbyjevo naklonjenost pridobil zato, ker sem bil tako kot pozneje v tenisu šahovski fanatik in sem lahko z Bobbyjem, ne da bi tekmoval z njim, med sprehodi po dubrovniških ulicah na slepo preigraval partije v angleškem jeziku, v katerem je vsaka poteza imela tri črke in eno številko. Največ sem se naučil v angleški in ameriški literaturi, ki je vsa bila v tej notaciji.«