Še ponoči niso zaklepali. Marsikdo bi ob tem, da so storilci odnašali le žage in kosilnice, zamahnil z roko, a za pretežno delavsko-kmečko prebivalstvo to ni majhna izguba. »To so drage stvari, ki si jih je večina od nas težko kupila. Saj veste, da ob takih plačah ni lahko privarčevati tisočaka, nato pa prigarano izgubiš v eni noči! Tukaj živimo skromni ljudje. Eni od sovaščank so ukradli čisto novo kolo, za katero še ni odplačala zadnjega obroka. Pri nas ni več tako kot prej. Morate vedeti, da prej še ponoči nismo ničesar zaklepali! Zdaj pa se ne počutimo varne. Spuščamo rolete, kolesa strogo spravljamo pod ključ, čez noč spustimo psa. Zdaj se bojim še za zajce!« je pripovedovala Mimika Trajber. Pri njih so imeli kar srečo. Zlikovcem so jim vlomili v garažo, vendar jim ni uspelo odpeljati ničesar, saj, se spominja Mimika, tisto noč otroci niso dobro spali in so se luči v hiši prižigale okrog druge ter tretje zjutraj. Domnevajo, da so s tem splašili storilca. Čudno se jim zdi le to, da njihov pes ni nič zalajal. Njihovemu Medu to ni nič podobno. Tudi sosedov pes je bil sumljivo tiho.