Čeprav vreme udeležencem ni bilo najbolj naklonjeno, saj je bilo Pohorje zavito v gosto meglo, je slovesnost na zadnjem bojišču bataljona minila v izjemno spoštljivem ozračju. K temu je veliko prispeval Karl Erjavec , ki je v govoru poudaril, da na Slovenskem januarja zaznamujemo izjemno pomembna dogodka iz narodnoosvobodilnega boja. Leta 1942 je bil v Dražgošah prvi odkriti spopad partizanov z okupatorjem, leto pozneje je pri Treh žebljih nastala ena najbolj pretresljivih in tragičnih zgodb slovenskega boja, ko je padlo 69 borcev Pohorskega bataljona. Erjavec je omenil, da so morali nemški okupatorji na širšem štajerskem območju za zlom bataljona zbrati več kot dva tisoč mož. Borci bataljona niso imeli za preživetje prav nobene možnosti, tlakovali pa so pot v našo državnost tako kot drugi junaki narodnoosvobodilnega boja. Posebnega odobravanja je bil obrambni minister deležen, ko je jasno povedal, da se ni mogoče sprijazniti z idejami o izenačevanju žrtev med drugo svetovno vojno: »Žal mi je, da danes še vedno nočemo govoriti o naših junakih iz druge svetovne vojne, ker to nekako ni simpatično. Celo več, govoriti želijo o tem, da bi dobili status žrtev vojnega nasilja morebiti tudi tisti, ki so sodelovali z okupatorjem. Kot minister za obrambo, član vlade in kot predsednik stranke moram jasno povedati, da tega ne bomo nikdar dovolili. Ne bomo dovolili, da tisti, ki so izdajali pokončne in klene Slovence, ki so ljubili zemljo in jezik, dobijo takšen status.«