Nacija je ostala brez sape. Nihče ni še nikoli slišal besede la chienlit. Pomislili so na to, da bi lahko šlo za kakšno lingvistično domislico. Takoj so začeli brskati med besedami in odkrili, da gre za stari, redko uporabljeni izraz iz 16. stoletja, ki označuje karnevalski sprevod maškar, groteskni obraz, lahko pa se nanaša tudi na nekoga, ki se podela v posteljo. Odkritje je Francoze ganilo: še enkrat se je izkazalo, da imajo voditelja, ki je v globino francoskega duha, kulture in jezika zašel dlje kot kdorkoli. Poslušajoč svojega predsednika, kako trdi, da so ustanove zaspale na lovorikah in da je treba skozi zastarele strukture odpreti pot za novo kri Francije, so se ljudje s strahom spomnili kako se je v nepolnih dvanajst let 4. republike pred prihodom De Gaulla zamenjalo več kot 20 vlad, med katerimi je bila ena na oblasti le tri, druga šest in tretja šestnajst dni. In zakaj ne bi verjeli temu ponosnemu, nedojemljivo zavestnemu človeku, ki ni imel nobenih možnosti, da bi se izognil dejanski izvedbi reform, ki jih je obljubil?