Dan po najinem veličastnem vzponu sva jo mahnila po prelepi dolini navzgor, avtobus je bil poceni, natlačen in je zamujal. Chitkul, zadnja vas v dolini, je okoli 3500 m visoko in približno 40 kilometrov razdalje iz Sangle lahko postane tudi odlična priložnost za dvodnevni treking. Sicer pa je vas simpatično pomaknjena v breg, s čudovitimi lesenimi hišami in nekaj templji. V zadnjih letih so v njej zaradi povečanega obiska trekerjev odprli še nekaj guesthouseov; tudi midva sva dobila prijetno ležišče v enem od njih. Ker niso posebej označeni, sva morala zanje povprašati pri domačinih. Ob prihodu se nama je zdelo, da je prihod avtobusa v to zadnjo postojanko največji dogodek v vasi, saj so ženske nanj čakale po nekaj ur. A sva se pošteno uštela: že po prvem razgledovanju po vasi sva naletela na ženske, ki so pekle neverjetne količine čapatijev, očitno preveč za šolsko malico. Izvedela sva, da bodo zvečer praznovali lokalni praznik. Anu, kot se je imenovala 12-letna deklica iz družine, kjer sva stanovala, je bila ob pripravljanju večerje zelo skrivnostna, ko sva jo spraševala, na kakšen praznik se pripravljajo. Ko sva se zvečer odpravila proti izvoru petja in glasov, so naju z glasnim kričanjem in mahanjem odgnale ženske. S slabo vestjo sva obžalovala tipično zahodnjaško radovedost. Naslednji dan sva se raje izogibala stikov z domačini in se sprehajala po okolici. Ob prihodu v vas so naju znova pričakali zvoki glasbe. Tokrat je bilo vzdušje popolnoma drugačno: mladi so naju takoj povabili povabili, naj jih fotografirava, saj sami niso imeli fotoaparata. Že malo okajeni so nama razložili, da je to Festival cvetja, ki traja od 4. do 9. oktobra. Prvi del je verski praznik, kamor tujci niso vabljeni, drugi, ki je potekal prav tedaj, pa družabni del, za katerega ni nobenih omejitev. Mladi iz vasi so v sklenjeni verigi ob spremljavi bobnov in činel hodili od njive do njive in plesali, z nje se niso premaknili vse dotlej, dokler lastnik njive ni prinesel obveznega cvetja, jabolk ali verjetno še raje jabolčnega vina, ki so ga mladci ponujali tudi nama. Vsi so nosili tradicionalna volnena pokrivala, in to ne le zaradi praznika, temveč predvsem zaradi tradicije.