V Gilbertovi shemi je »Scila in Karibda« poglavje, katerega ‘umetnost’ je literatura, ‘tehnika’ pa dialektika. V njem Stephen tolmači svojo teorijo o Shakespearu (ki ga je jasno poveličeval že Joyce v svojih mladostnih spisih ‘o duši’). Njegov prijatelj Mulligan že na začetku knjige vehementno zatrjuje, da zna Stephen dokazati, kako je »Hamletov vnuk Shakespearov ded in da je on sam duh svojega očeta«, ter da se pri tem opira na Akvinca (U 1.555-58 / I.25). Stephen kasneje v razpravi v knjižnici svojim literarno izobraženim sogovornikom tako res ponudi kup iztočnic o tem, kako je Shakespeare stvari, ki naj bi se mu zgodile v življenju, zapisal in tako ponovil v svojih delih, kar močno razdraži tam prisotnega mističnega dublinskega literata Georga Russella (ki je -- spomnimo se -- objavil Joyceovo prvo novelo »Sestri«). Sprememba pozicije pa je zgolj navidezna. Stephenova teza je kljub vratolomnemu izpeljevanju na nek način zelo preprosta, skladna z jukstapozicijo o Bogu v A Portrait of the Artist as a Young Man: stvarnik umetniškega dela je enak svoji kreaturi, zato umetnik ni le akter, ampak hkrati tudi svoja lastna podoba. Pravzaprav vsaka podoba, tudi tista, katero hoče opesmiti Stephen tako v ‘svetih podobah’ iz A Portrait of the Artist as a Young Man kot na koščku papirja, na katerem nastaja njegov edini pismeni prispevek v Uliksu in ki ga bo, jasno, zavrgel: Ne sicer v koš za odpadke, ampak v ‘vinsko zeleno’ morje, ki košček papirja naplavi na obrežje, kjer ga nekaj ur kasneje opazuje Bloom (prim. U 13.1246 / I.466 in sl.).