Prvič zato, ker v zgodbi o izbrisanih ne gre za papirnate dileme, temveč za žive ljudi, ki so za svojo neukost ali zavedenost, morda celo preračunljivost plačali enormno nesorazmerno ceno. In drugič zato, ker njihove usode še vedno zapletajo ljudje, ki jih vodi logika zmagovalcev in z njo blagoslovljeni interesi, ob tihem odobravanju večine v parlamentu in javnosti. Izbrisani tako tudi po toliko letih ostajajo brez vsaj za silo pomirjujočega epiloga, ki ga je zahtevalo ustavno sodišče, to je ureditve statusa. Namesto tega smo priča poskusom notranjega ministra Bohinca (vlade torej), da bi odločbo ustavnega sodišča nekako obšel in selekcioniral izbrisance na tiste, ki si popravo krivice zaslužijo, in tiste, ki si je ne. Pravna podlaga za izdajanje dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, ki jo je vlada sprejela v četrtek, je le še en tak poskus.