Hrvaška in Slovenija imata bogato in pestro zgodovino terminologije o tem, kako rešujeta medsebojne težave. V Kučan-Tudjmanovih časih je bilo zelo modno reči, da gre za prijateljski državi, ki bosta brez težav rešili nesoglasja. Vse skupaj je postajalo že malce dolgočasno, ko so se nesoglasja prelevila v nesporazume. Drnovšek in Račan sta trdila, da državi povezuje zgodovinsko izpričano prijateljstvo, in sta zato parafirala sporazum, ki je odpravil mejni nesporazum, potem pa je ta akt takoj postal resen problem. Tega sta se lotila Sanader in Janša in drug drugega prehitevala v izjavah, da problem rešujeta v evropskem demokratičnem duhu v obojestransko zadovoljstvo. Objemov, trepljanja, eksotičnih srečevanj na Brionih, Bledu, v Bovcu ni bilo ne konca ne kraja, idila je bila nepopisna, na trenutke osladna, vse dokler ni skoraj rešeni problem postal dobrososedska in evropska nočna mora. Pahor je z blokado hrvaških pogajanj z EU zgolj zabil zadnji žebelj v krsto dobrososedstva. In potem je prišlo do terminološko-kadrovskega preobrata. S prihodom Jadranke Kosor namreč državi ne rešujeta več nesporazumov, problemov in nočnih mor. Državi sta zadnja dva meseca gradili – zaupanje! Zdaj je jasno, da so vsi Kosor-Pahorjevi predhodniki vse počeli s figo v žepu, da sta bila navdušenje in objemanje le laž in zavajanje. Že ob prvi napovedi njunega srečanja so usklajeno sporočili, da bosta na gradu Trakošćan najprej obujala od mrtvih medsebojno zaupanje. Po srečanju sta šefa vlad nasmejano dejala, da sta oživljala zaupanje. Potem sta se dvakrat srečala zunanja ministra, ki sta najprej zaupanje dodelovala, v drugo pa utrjevala. Na naslednjem srečanju sta Žbogar in Jandroković sporočila, da sta meddržavno zaupanje krepila. Po mesecu in pol sta tiskovna predstavnika obeh vlad najprej sporočila, da državi uspešno dograjujeta zaupanje, potem pa, da ga širita. Pahor in Kosorjeva sta na Poljskem zaupanje nadgradila in napovedala njegovo poglabljanje. Da je šel Pahor v hrvaški Trakošćan, je bil velik dokaz, da je akcija zaupanje uspela in da zaupa kolegici Jadranki. Da je ona oblekla rdeči kostim, ki je bil v skladu s Pahorjevo kravato, je znak izjemnega zaupanja v Pahorjevo obljubo, da bosta odslej nastopala usklajeno. Pahor se je zahvalil za sodelovanje Mihi Pogačniku, vodji naše zgodovinske komisije, Kosorjeva pa se je znebila večnega nergača na pogovorih mešane komisije dr. Davorina Rudolfa. Zaupanje je okrepilo priznanje Kosorjeve, da je hrvaško gospodarstvo v slabši kondiciji od slovenskega. Zato pa je Pahor, takoj ko je Kosorjeva uvedla krizni davek tudi na pokojnine, zaukazal, naj našim upokojencem zamrznejo pokojnine. Zagreb je to sprejel s simpatijami. Zaupanje med njima je na koncu rodilo ljubljanski sporazum, ki je ponesel meddržavno zaupanje tudi v poslanske klopi, kjer opoziciji obeh držav usklajeno pljuvata in zmerjata Boruta in Jadranko, da sta zavajala javnost in lagala o vsebini sporazuma ter izdala državne interese. Zdaj opoziciji obeh držav bolj verjameta in zaupata druga drugi kot lastnima premierjema. Česa takšnega še ni bilo v zgodovini odnosov. Zaupanje bo doseglo višek, ko si bosta izmenjala zaupne intimne podatke: ko bo Jadranka Borutu po vroči liniji zaupala, kaj bo kuhala, in Borut njej sporočil, katero dieto uporablja za ohranjanje vitke linije. Takrat bo zaupanje popolno, meja pa stvar grde preteklosti. Pravzaprav si morata samo še zaupati, ali jo bodo reševali po prvem ali drugem Rehnovem predlogu. Temu Rehnu namreč res ne gre zaupati.