Med to volilno kampanjo se je zgodilo še nekaj, kar presega kratkoročne cilje politične propagande. Najprej, ustoličen je bil nov predsedniški par, za potrebe volilne kampanje kajpak. To, kako dolgo bosta zakonca, ki sta svoja zasebna občutenja zavestno dala na posodo potrebam politike, zares predsedniški par in se bosta kot taka postavljala ob že znanem predsedniškem paru, je seveda odvisno od jutrišnjega glasovanja. Če jutri ne bo nič, pa bo nemara čez dve leti, ko bodo tovrstni pari še bolj aktualni. Zagotovo pa pojav predsedniškega para, Njega, ki nas nagovarja pod Njenim občudujočim pogledom, ni nekaj, kar bi dajalo snov zgolj obrekljivim časopisom in ženskim revijam. Ta navidez nepomembna podrobnost iz volilne kampanje je vredna pozornosti kot fenomen, ki je v slovenski kulturno-politični prostor vstopil istočasno s tako ali drugače poimenovanimi ženskimi in sploh vsemi drugimi spolno emancipiranimi kandidatnimi listami, še celo njim navkljub. Fenomen je še toliko bolj zanimiv, kolikor je bilo lansiranje takega, na neskrivani moški dominanci konstituiranega predsedniškega para v delu bolj konservativnega volilnega telesa prvič sprejeto s simpatijami, in to po tistem, ko se je kar nekaj slovenskih politikov zaman trudilo, da bi svoje družine postavili v službo lastni politični promociji. (Mimogrede, zagotovo ni naključje, da je na elementu Predsednika in Predsednikove soproge začel graditi ravno politik, ki se je v ta prostor naselil iz nekega drugega kulturnega okolja.)