album Self Portrait, so se v vodilni glasbeni reviji Rolling Stone na naslovnici javno spraševali: »Kaj je to?« Album je bil slabo sprejet. Leta 1971 se je Dylan nenapovedano pojavil na dobrodelnem koncertu Georga Harrisona za revne v Bangladešu. Dejstvo, da se je nekdaj brezkompromisni borec za zatirane in lačne pojavil na koncertu, je bilo med njegovimi oboževalci sprejeto s simpatijami. Kljub temu se je za nekaj časa spet umaknil in leto dni kasneje prišel na dan z novico, da je podpisal pogodbo za snemanje westerna Patt Garrett in Billy the Kid, v katerem je odigral manjšo vlogo enega od pripadnikov tolpe. Bolj kot sama vloga pa je bila zanimiva glasba, s katero je film opremil. Legendarna balada Knockin’ on Heaven’s Door ostaja ena tistih nesmrtnih stvaritev, ki jo mladina po celem svetu ob kitari in tabornem ognju prepeva še danes. Uradno jo je v različnih priredbah zapelo 150 pevcev. Dylan se je skupaj s spremljevalno skupino The Band januarja 1974 odpravil na do tedaj največjo ameriško turnejo od vzhodne do zahodne obale ZDA. Njegov agent Bill Graham je zatrjeval, da je bilo prodanih več vstopnic za Bobove koncerte, kot za turnejo katerega koli glasbenika dotlej. Živi posnetki s koncertov so izšli na dvojnem albumu z naslovom Before the Flood. Kmalu po zaključeni turneji je Bob začel javno priznavati, da se je njegov odnos z ženo Saro dokončno ohladil. Njune ljubezenske težave je v poetični obliki opisal v malem rdečem zvezku, iz katerega je črpal material za svoj naslednji album z naslovom Blood on Tracks. Z izdajo albuma je odlašal do začetka leta 1975, ko je med oboževalci že težko pričakovani album končno izšel. Album so, tako kot večino Dylanovih kreacij v dolgi karieri, pričakali mešani odzivi. In medtem ko so bili tisti prvi večinoma negativni, nekateri poznavalci Dylanovega opusa še danes ugotavljajo, da je bil Blood on the Tracks eden Dylanovih največjih dosežkov in da ga odlikujeta predvsem iskrenost in ravnovesje med divjim Dylanom iz šestdesetih in avtoreflektirano in preprosto glasbo iz let po motoristični nesreči. Izkušnja bližine smrti je Boba očitno globoko pretresla in sprožila proces preobrazbe. Številni so še danes prepričani, da so skladbe z albuma Blood on the Tracks edine med več kot 500 posnetimi, ki se lahko postavijo ob bok Dylanovi trilogiji iz sredine šestdesetih. To je bila Dylanova najintimnejša in najiskrenejša izpoved do tedaj.