"Jezuitska vzgoja mi je odprla veliki svet. Devet let sem bil v mednarodnem jezuitskem kolegiju v Rimu, kjer sem živel z jezuiti iz več kot tridesetih držav. To me je močno zaznamovalo. Spoznal sem zdrave medsebojne odnose, kjer gre za resnično priznavanje drugega v njegovi objektivnosti. Ne soditi in ocenjevati bližnjega z lastnimi merili, z lastno kulturo, ampak ga sprejeti s simpatijo in znotraj njegove kulture razumeti njegovo zgodbo. Mislim, da je velika preizkušnja za Evropo prav sožitje kultur in miselnosti. Iz rodnega kraja sem vzel s seboj veliko dragocenih stvari, ena teh so ravno lepi odnosi. V moji družini smo živeli v izredni harmoniji. Takrat je bila v naši vasi zelo lepa navada: močna tradicija dobrih sosedov. Iz rodnega kraja sem odnesel v svet tudi vzdržljivost. Do šole in cerkve sem imel pet kilometrov. Še posebej pozimi sem si na ta način nabiral moči. Delal sem na polju, kakor hitro pa je zapadel sneg, sem smučal do trde noči. S sestro Emico sva si celo napeljala luč, da sva tudi ponoči smučala. Ker se mi ni bilo treba učiti, sem praktično vse zimske popoldneve preživel na snegu."