Dotaknil bi se še točke - otroških dodatkov in pa štipendij. 22. člen določa, da ima pravico do otroškega dodatka eden od staršev oziroma druga oseba za otroka do starosti 18. let. V 23. členu pa zakona določa, da se državne štipendije dodelijo državljanom, ki so starejši od 18. let in izpolnjujejo pogoje, pri čemer povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 84% neto povprečne plače na družinskega člana v tem istem obdobju. Temu ostro nasprotujejo dijaki in študentje. Tudi v Slovenski demokratski stranki želimo natančne simulacije, ki bodo pokazale, v kolikšni meri bo spremenjen cenzus vplival na dostop do državnih štipendij in v kolikšni meri bo ukinitev otroškega dodatka do 26. leta oziroma državne štipendije pod 18. letom vplivala na socialno ekonomski položaj študentov oziroma dijakov. Odgovori morajo biti jasni in nedvoumni. Dolžni smo jih študentom in dijakom predvsem pa smo jih dolžni njihovim staršem. Kako bo izgledala izvedba zakona v praksi? Predlog, s katerim se na novo ureja dobitnike socialne pomoči in varstveni dodatek in predlog, ki vzpostavlja enotno evidenco pri centrih za socialno delo na te centre prenaša nove naloge in nove zadolžitve. Nikjer v zakonu nič ne piše, kako bomo s kadri, kako bomo s sredstvi. Verjamem, da ni to predmet tega zakona, vendar v obrazložitvah bi bilo potrebno navesti tudi to. Nenazadnje ni nobene konkretizacije, izvedbe tega zakona in lahko se pričakujejo težave. Na Centrih za socialno delo oziroma na centre za socialno delo se prelaga vse več in več zadolžitev, dodatnih zaposlitev pa ni, žal. Vsaj tako je v okolju, iz katerega sam prihajam. Mislim pa, da je prav, da se v okviru stališča poslanske skupine dotaknem tudi samega postopka sprejemanja nove socialne zakonodaje. Predsednik Vlade, gospod Borut Pahor prisega na dialog, pogovor in konsenz, ta beseda konsenz jo slišimo skorajda vsak dan. Občutek imam, da le še sam verjame lastnim besedam. Zakaj? Namreč ponovno smo priča praksi, da v okviru Ekonomsko-socialnega sveta ni prišlo do zbližanja stališč sindikatov in vlade. Še več. Socialni partnerji so bili na Ekonomsko-socialnem svetu le seznanjeni s potekom sprememb socialne zakonodaje. Omenjenih zakonov se sploh ni podrobneje obravnavalo, kaj šele, da bi bilo sprejeto s konsenzom. To ne govorim na pamet, to govorim na podlagi pisma, ki smo ga včeraj dobili od ene od sindikalnih central in to so zadeve, ki so prepisane iz njihovega pisma. Enako je s pokojninsko reformo. Podobno je bilo z malim delom. Študentje in dijaki so že pokazali, kaj si mislijo o taki politiki in ker so prišli pred parlament in se je zgodilo, kar se pač je, je to jasen signal predvsem nam, ki zakonodajo sprejemamo, ne toliko vladi pač pa nam, ki smo