Posledica tega je, da liberalci ne morejo sprejeti nauka aristotelskega republikanizma. Ta nauk je mogoče uveljaviti le s prisilnimi oblikami državnega perfekcionizma, v katerih oblast vnaprej določi in omeji individualne sodbe o dobrem življenju, kar krši liberalno zavzemanje za individualno avtonomijo in državno nevtralnost. Vendar to ne pomeni, da so lahko liberalci ravnodušni do kakovosti in količine politične udeležbe. Nasprotno, videli smo, da liberalna demokracija in liberalna pravičnost zahtevata dosego kritičnega praga dejavne in odgovorne udeležbe. Toda liberalci te vrednote branijo in jih spodbujajo zaradi njihovega instrumentalnega pomena, saj podpirajo pravične institucije, in ne zaradi njihove notranje vrednosti za udeležence. Rawls razlikuje med republikanizmom in »državljanskim humanizmom«. Republikanizem trdi, da je treba spodbujati nekatere politične kreposti med državljani, zato da bi preprečili degeneriranje liberalne demokracije v tiranijo ali verski/nacionalistični fanatizem. Rawls doda, da je ta utemeljitev podpiranja državljanskih kreposti docela združljiva z njegovimi pogledi na liberalizem, saj zagovarja kreposti kot predpogoje liberalne pravičnosti. V nasprotju s tem »državljanski humanizem« (oziroma to, kar sem sam imenoval aristotelski republikanizem) trdi, da je treba politične kreposti spodbujati, ker se naša »bistvena narava« udejanja v političnem življenju, ki je »privilegirano mesto dobrega življenja«. Kakor pripomni Rawls, je med liberalnim egalitarizmom in državljanskim humanizmom »temeljno nasprotje«, saj državljanski humanist zagovarja