Druga sestavina vere, ki je “druga” le po shematiki, ne pa tudi po pomenu, kjer je po Kristusovem mnenju prva, je iskrenost, pristnost v veri. Lahko sem napačne vere tako, da se odločim sprejeti nauk, ki je sam po sebi napačen. A ta napaka ni usodna za moje odrešenje, če ne naredim druge, bistveno hujše napake: da bi bil z naukom, resničnim ali zmotnim, napačen sam; da ga ne bi jemal resno, da vanj ne bi veroval iz vsega srca, da njegovemu viru ne bi povsem zaupal. Položaj današnjega sveta me nazorno pouči, da največji problem na njem niso ljudje, ki bi verovali v napačne stvari, pač pa ljudje, ki v resnične ali napačne stvari “verujejo” le dozdevno, le po besedah, ne pa tudi zares in v srcu.