Celo predvidevanje o zaposlitveni nevtralnosti privatizacije je sicer v nasprotju s splošno sprejetim naukom, da bo privatizacija prinesla večjo brezposelnost. V kapitalizmu bi namreč morali odpustiti vse, ki imajo službe, a nimajo dela. Teh bi bilo v Sloveniji približno 80 tisoč že, če bi hoteli doseči vsaj produktivnost dela iz še socialističnega leta 1989. Skupaj s tistimi, ki že zdaj nimajo službe, bi tako imeli kar 212 tisoč brezposelnih. Tega se ni bati; privatizacija bo zaposlitveno nevtralna, ker po njej ne bo bistvenih sprememb v upravljanju in zaposlovanju. V podjetjih, kjer bodo pretežni delež pridobili notranji lastniki sami ali skupaj z razpršenimi zunanjimi, s katerimi se bodo izognili skladom, bo upravljanje in zaposlovanje takšno kot zdaj. To je dobro, saj je prav notranje »lastništvo« v teh podjetjih tisto, zaradi česar slovensko gospodarstvo v preteklih nekaj letih ni še bolj propadlo. V »privatiziranih« podjetjih, v katerih bodo pretežno lastništvo dobili skladi, pa se bosta dosedanja agonija in način zaposlovanja prav tako nadaljevala do propada, ko se bo brezposelnost zaposlenih samodejno spremenila v registrirano. Razlog, zaradi katerega je dokončanje operacije vseeno koristno, je upanje, da bodo podjetja po njej spet imela malo več miru; to bi pomagalo. Nova delovna mesta bodo, razen tistih v administraciji, v bližnji bodočnosti ustvarila le podjetja, ki ji bodo politiki pustili pri miru. Z brezposelnostjo, registrirano, ugotovljeno z anketami in prikrito, pa bomo živeli še dolgo ne glede na privatizacije in »privatizacije«.