V začetku je te ukaze, katerih razloge je bilo lažje »občutiti« kakor pa pojasniti, prenašala znanost. Odsevala in utrjevala je njihovo zanesljivost. Pomagala je objektivirati in širiti njihova pravila. In ta pravila so se morala najprej ukoreniniti, njihovi temelji so se morali utrditi in široko uveljaviti, šele potem je bilo mogoče to nujo končno jasno izraziti; morala je biti dovolj priznana, da je ni bilo treba več upravičevati z neposredno uporabnostjo. Sredi 20. stoletja je hrup okrog teh že dolgo sprejetih naukov nekoliko potihnil in pokazali so se njihovi bolj skriti vidiki: »Dokazati je mogoče, da lahko človek, ki se redko umiva, ostane v odličnem zdravstvenem stanju ali da ima samo nepomembne lokalne težave. Vendar lahko trdimo: 1. da obstaja družbena potreba po telesni čistoči, pa četudi samo zaradi neprijetnega vonja in zunanjega videza, ki sta značilna za umazane ljudi; 2. da telesna čistoča vpliva tudi na psiho; 3. da je dnevna prisila, da človek skrbi za telo, eno od sredstev, ki ugodno vplivajo na privzgojitev volje, ta pa pripomore k dobremu ravnovesju.«51 Higienik je leta 1950 s psihološkimi in družbenimi argumenti (ki pa se še niso vsi otresli »utilitarizma«!) pojasnil vedenje, ki je izviralo iz konca prejšnjega stoletja in ki naj bi sledilo v prvi vrsti fiziološkim dokazom. Izrekel je tisto, česar nekoč ni bilo mogoče izraziti, ker se je zdelo, da te navade izvirajo iz tako zelo »neoprijemljivih« izhodišč.52