Po procesu je Babeuf ostal zvest svojemu nauku o splošni blaginji in ni mogel sprejeti tega zločina proti po naravi nedolžnemu ljudstvu, proti "kmečkim ljudem, preprostim, dobrim, človečnim, ki so blizu naravi in zato pripravljeni sprejeti nauk o svobodi", žrtvam "duhovščine in plemstva", ki niso krive. Gracchus Babeuf, La Guerre de la Vendée et le systčme de dépopulation, op. cit., str. 99. Razlogi za "plebicid" so sicer lahko različni, vendar je treba po njegovem mnenju krivdo iskati v pomanjkanju zaupanja voditeljev v ljudstvo, v tem, da so oblasti v teh departmajih s protirevolucionarnimi stališči ustvarjale "podkralje", ljudi, ki so imeli neomejeno oblast in jih je zaslepila "sijajna moč" njihovih pravic. Namesto da bi omejili prve vstaje v Vendeji, so pustili, da se je dvignil vihar, in šele pozneje ugotavljali resnost dogodkov in obsodili celo vso regijo, ki je postala predmet poskusa, dokončnega načrta. Resnico o tem načrtu naj bi odkrili ob pomoči človeka z imenom Vilate, bivšega nekdanjega porotnika v Robespierrovem Robespierrjevem krvavem sodišču in avtorja dela Tajni razlogi za revolucijo od 9. do 10. termidorja (Causes secrčtes de la Révolution du 9 au 10 thermidor). V njem je razkril načrt Maximiliena in njegovega sveta, po katerem bi s prerazdelitvijo zemljišč in ljudi prenovili Francijo. Za uničenje posestniške aristokracije in prenosa zemlje v vladne roke naj bi bil odločen "pogubiti velike posestnike in vpeljati tako hud teror, ki bi bil druge zmožen prepričati, da se rade volje odstranijo sami.". Ibid., str. 91. Na kratko, to je bil načrt za "razljudenje", s katerim bi z vsemi sredstvi vzpostavili ravnotežje med gostoto prebivalstva in zmogljivostmi zemeljskih in industrijskih virov. Posledica tega je bilo na tisoče žrtev med Vendejci, a tudi med borci republike, ki so jih spočetka žrtvovali, ker so dopustili podpihovanje državljanske vojne. Z načrtom za razljudenje naj bi se torej dalo pojasniti tako začetne uspehe vendejskih sil, ki so jim koristili nasprotujoči si ukazi o posredovanju oziroma neposredovanju vojakov republike, kakor tudi organiziran pokol civilne družbe. Babeuf v zvezi s tem trdi, da je posredoval kot odkrit in svoboden zgodovinar, ki išče resnico, ne da bi se odpovedal svojemu angažmaju: "Ko svoje mnenje shranim v možgane, ostane tam za večno, in vse giljotine me ne bi prisilile, da bi se odrekel tistemu členu o človekovih pravicah, ki mi dopušča, da ga svobodno izrazim." Ibid., str. 93.