Posebno pozornost pa si zasluži pesniška zbirka rimskega neoterika Gaja Valerija Katula, ki v velikem časovnem loku izstopa iz družbe »modernih« pesnikov. Najmlajši klasični filologi so z veliko jezikovno spretnostjo pokazali, da je prevod kljub precejšnjim in nujnim spremembam prava estetska poustvaritev latinskega izvirnika. Marko Marinčič je uredil tridelno pesniško knjigo - prve so lirične pesmi, nato učene (kajti neoteriki so se radi navdihovali pri aleksandrinski poeziji), zadnji so epigrami - in vanjo vključil tudi številne še neprevedene sramotilne pesmi, ki se odlikujejo po neposrednem, se reče nesramežljivem prevodu. V celoti je več kot polovica pesmi prvič prelita v slovenščino, kar je tudi za Mojstre lirike, kjer večinoma beremo že objavljene prevode, nekaj posebnega. Katul je z upesnjevanjem nesmrtnega motiva ljubezni do nehvaležne Lesbije po besedah urednika eden redkih pesnikov, ki mu muza ni samo večji ali manjši izgovor za izlive čustev ali splošno sprejeta konvencija ter stilizacija, ampak njegovo pravo bistvo življenja, gospodarica, ki ljubim jo bolj od življenja (LXVIIIc, str. 130). Na koncu arhaične rimske dobe stoji torej prvi predstavnik subjektivne lirike, ki je s svojo neposrednostjo, razočaranjem nad ljubeznijo ter moralnim propadom pozne republikanske dobe zanimiv pesniški partner mnogo poznejšim Poeju, Verlainu, Traklu in Borgesu.