Že kmalu v 20. stoletju so se pojavile težnje po omejitvi proizvodnje in uporabe biološkega orožja, kar so poskušali urediti z mednarodnimi konvencijami. Prva konvencija o prepovedi uporabe kemičnih in bioloških strupov je bila podpisana v Ženevi leta 1925, vendar je ratifikacija potekala zelo počasi. Kot primer lahko navedemo, da so jo Združene države Amerike ratificirale šele leta 1975. Leta 1972 je bila sprejeta konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje in uporabe kemičnega in biološkega orožja, ki jo je ratificiralo več kot 100 držav sveta, med njimi države, ki so bile do takrat največje proizvajalke takšnega orožja in so imele tudi največje zaloge * Združene dražve Amerike in Sovjetska zveza. Konvencija državo podpisnico zavezuje, da ne bo razvijala in proizvajala kemičnega in biološkega orožja, da tehnologije za proizvodnjo takšnega orožja ne bo prenesla v druge države in da mora zaloge bioloških agensov in sistemov za distribucijo uničiti v devetih mesecih po podpisu. Vendar konvencija ni bila v celoti učinkovita, saj se mnoge države niso držale obveznosti, ki se nanašajo na uničenje obstoječih zalog. V začetku devetdestih so na primer ugotovili, da je Irak nadaljeval s proizvodnjo klic vraničnega prisada, tako da je skupaj proizvedel več kot 8.000 litrov tega orožja, kar bi zadostovalo za usmrtitev vseh ljudi na Zemlji.