Če ostanemo pri "abstraktni logiki", iz tega izhaja, da bi bil slovenski film najbrž povsem drugačen, denimo, "spreten in pameten", če njegove ustvarjalce noben sklad ne bi omejeval v njihovi umetniški svobodi. Kaj pa se to pravi, da nam neka tolpa štorastih in butastih birokratov računovodsko predpisuje cenene filme! Miha Mazzini bi to najbrž imenoval "kulturni škandal", če ne bi te sintagme že zapravil za kvalifikacijo sistema subvencij v kulturi. Kako naj zdaj reče tej svinjariji, da mu sklad, ki je odobril že dva predračuna za projekt njegovih Sladkih sanj, noče dati še vsega denarja, ki mu je preostal? Tako pa rajši maha s telefaksi, ki hvalijo njegov scenarij, medtem ko bi bili na skladu, kjer so ta scenarij že zdavnaj sprejeli in odobrili kot filmski projekt, nedvomno bolj veseli, če bi jim producent pomolil pred nos kakšen ček domačega ali tujega investitorja v Sladke sanje. Navsezadnje je celo producent Feliksa prišel na sklad s čekom francoskega koproducenta in s to vabo pridobil še skladov denar (druga zgodba je, kaj je potem iz tega nastalo).